Ferry, Bryan: Dylanesque

Nekaj je v Dylanovih skladbah kar privablja razne glasbenike, kot žarnica privablja vešče. In ponavadi ima vsak glasbenik (pevec) svojo skromno idejo, da lahko te pesmi v svoji interpretaciji le še oplemeniti. Pa je kaj resnice v temu?
Kakor za koga, vendar se mi zdi, da je original ponavadi daleč pred priredbami, s katerimi se poizkušajo razni glasbeniki skozi Dylana spraviti v čislanost glasbenega sveta. Nekaj redkih skupin ali posameznikov obstaja, ki so Dylanove pesmi zares uspešno obdelali ali pa vsaj tako dobro, da ne škodijo ne avtorjevemu ne izvajalčevemu ugledu. The Byrds in Jimi Hendrix se pojavijo v mislih, kot dve zares izjemni in nadpovprečno svetleči lučki. Brez dvoma je še nekaj tako domiselnih glasbenikov, ki so nadvse uspešno priredili karkoli iz te bogate, skorajda Biblične glasbene zbirke. Vendar niso vsi postavljali svojih priredb na velik zvon. Neil Young in Will Oldham sta še dva, ki se rada sprehodita skozi Dylanovo pesmarico in to nadvse uspešno in precej pogostokrat, čeprav tudi precej neslišano. Vendar noben od obeh verjetno ne razmišlja o tem, da bi moral izbrano pesem kakorkoli izboljšati, predvsem vokalno se nekateri radi izživljajo, preprosto samo odpojeta skladbo v svojem naravnem stilu. To je dobro znal, npr. že pokojni, legendarni Johnny Cash. Pri njemu ni bilo nikoli vedeti, da gre za priredbo, vsaka pesem, ketere se je lotil, je v tistem trenutku pripadala izključno njemu in tistim redkim srečnežem, ki so imeli možnost odpeti kitico ali dve z njim. Brez kakšnega nepotrebnega dokazovanja komurkoli.

In kje se potem nahaja Bryan Ferry? Z vsem spoštovanjem je g. Ferry gospod, ki se spozna na svoje delo in ga načeloma opravlja dobro. Tudi ljubezen do Dylana ni pri Ferryju nič novega, kakšno njegovo pesem je objavil na svojih albumih že v sedemdesetih. Vendar je celoten album priredb, Dylanesque, vseeno nekoliko prevelik in preveč tog zalogaj. Zlasti, ker skače iz Bobovega prvega albuma (Bob Dylan, 1962) s skladbo "Baby Let Me Follow You Down" vse do pesmi "Make You Feel My Love", ki se nahaja na albumu Time Out Of Mind iz leta 1997, s precej isto zvočno gmoto, ki dela enajst zbranih pesmi, ki tvorijo ta album preveč enako zvenečih. Dylan sicer ni bil največji zvočni eksperimentator, ampak tudi Ferry ni. In čeprav se Ferry zvočno ponekod precej oddalji od originalov, predvsem v tistih iz Dylanovih zgodnjih, protestno obarvanih, akustičnih albumov v skladbah kot so "The Times They Are A Changing", "Gates Of Eden" in "All I Really Wanna Do", se oddalji samo od podobe, katero je ustvaril Dylan, podobo katero ustvarja sam pa je precej enolična in monotona.
Tudi kakšnega posebnega koncepta ni zaslediti, razen morda, da je želel ustvariti nekakšen mavrični spekter skladb, klasik, ki delajo Dylana Dylana, Ferryja pa ne niti kot upravičenega sodobnika Dylana in niti ne kot Ferryja samega! Pesem, dve morda tri bi bile nadvse uspešen dodatek na njegovem avtorskem izdelku, v takšni podobi pa se povsem porazgubijo. Zvenijo nedodelano, včasih celo prisiljeno in glede na to, da je Ferry vsekakor že slišal Hendrixovo verzijo "All Along The Watchtower", kateri je tudi njegova izvedba dosti bliže bi se morda lahko vsaj aranžersko malo bolj potrudil in vsaj tisti zaključni kitarski solo pustil, da se izteče do konca naravno, tako pa se pesem in album končata pretrgano oz. kar izgineta nekje v megli, kjer seveda ni nobenega sledu o kakšni mavrici.

Bryan Ferry je izkušen glasbeni maček in bi bilo zato od njega upravičeno pričakovati več, kot ponuja tu in zato je album Dylanesque v svoji esenci precej neobvezno gradivo tako za poslušalce Bryana Ferryja kot za poslušalce Boba Dylana in nenazadnje tudi za poslušalce obeh.