Camel: Dust and Dreams

Camel, do tedaj že dolgo pod patronatom odličnega kitarista, flavtista in pevca Andya Latimerja, so se po sodni zmagi nad izsiljevalskim menedžerjem njihove prejšnje založbe in po skoraj sedmih letih ustvarjalne tišine preselili v Kalifornijo, kjer so navdahnjeni s kreativno svobodo, ki jo je posredno povzročila ustanovitev njihove neodvisne in lastne založbe Camel Productions, dokončali nov konceptualni album, katerega je Latimer sicer začel ustvarjati že sredi 80ih. "Dust and Dreams", tretji konceptualni album v njihovi zgodovini, je navdahnjen po noveli Johna Steinbecka "Sadovi besa". Ta govori o selitvi revnih kmetovalcev med veliko ameriško depresijo 30ih let iz kraja Dust Bowl v Kalifornijo, kjer naletijo na številne predsodke in nasilje lokalnih prebivalcev. Ta koncept pa sovpada tudi z Latimerjevo selitvijo iz VB v Kalifornijo, kjer je ostal in snemal še vrsto let.

Na veliko veselje vseh dolgoletnih ljubiteljev skupine se album zlasti po vzdušju vrača tja, kjer so končali v svojih najboljših časih saj je nabit z neizmerno melanholiko in je v tem pogledu morda celo njihov najbolj melanholičen album do zdaj. Sintetični zvoki sinthesizerjev so preteklost, produkcija, ki je še vedno vrhunska je nekoliko manj spolirana in bolj naravna, inštrumentalne pasaže ponovno vsebujejo več subtilnosti. Vsi vplivi AORa so prav tako postali del preteklosti saj je "Dust and Dreams" nekakšen stilistični križanec med neo prog rockom (predvsem skladbe z vokali) in simfoničnim prog rockom (predvsem inštrumentali). Zlasti zanimiv je vpliv neo proga na njihovo glasbo saj so bili prav Camel eni izmed glavnih navdihovalcev pri nastanku tega žanra.

Po nenehnih menjavanjih zasedb v 80ih je nekako kar težko verjeti, da je Latimerju vendarle uspelo priklicati kompletno zasedbo, ki je posnela prejšnji album "Stationary Traveller" (1984), se pravi dolgoletnega basista Colina Bassa, nizozemskega mojstra klaviatur Tona Scherpenzeela in bobnarskega odličnika Paula Burgessa. Vrnila pa se je tudi Susan Hoover, Latimerjeva nepogrešljiva družica pri pisanju poezije, ki ima očitno veliko besed tudi pri izbiri konceptov. Latimer seveda ostaja nesporna glava skupine pri pisanju večine glasbe, kot glavni nosilec večine glasbe, predvsem prek njegovega mojstrskega igranja kitare (ki bi ga po načinu igranja uvrstil nekje vmes med Steveom Hackettom (ex-Genesis) in Davidom Gilmourjem (Pink Floyd)) ter zelo dobrim vokalnim prispevkom (barva njegovega vokala je do te točke na večini del postala še bolj podobna Gilmourjevi; to dejstvo Camel dela zanimive tudi za vse ljubitelje njihovih mnogo bolj znanih "bratrancev"). Po drugi strani ta album vsebuje nekoliko manj Latimerjeve flavte kot sem sicer vajen (kar je sicer ena izmed izmed redkih pomanjkljivosti) ima pa zato spet več orkestralnih aranžmajev in odličnih pasaž na kitari in klaviaturah, katere ustvarjajo veliko atmosferičnih zvočnih zaves. Glavna odlika albuma je predvsem izjemno vzdušje in ne toliko poudarjanje tehničnih spretnosti posameznih članov, kar še dodatno potrjuje da so se Camel z neodvisno založbo dokončno odpovedali vsem komercialnim težnjam ter dozoreli v skupino, ki jim ni niti malo mar za zunanje glasbene trende, medtem ko jim pomanjkanja srčnosti že od nekdaj ni bilo mogoče očitati.

Ker gre za konceptualni album ni nobeno presenečenje, da se posamezna dela na njem prelivajo iz enega v drugega. Hkrati je zanimivo tudi to, da je razdeljen na dva dela. V prvem prevladujejo predvsem vokalne stvaritve medtem, ko imajo v drugem prednost inštrumentali. Kot ponavadi so Camel tudi tokrat pri obravnavi koncepta rajše uporabili krajša dela kot pa dolge epe, kar se je kot zmagovita poteza že potrdilo na mojstrovinah kot sta bila "The Snow Goose" (1975) in "Nude" (1981)

"Dust Bowl" je kratek uvod, ki ga odpre nasneti efekt pihanja vetra, nakar vpade notri zelo lepa flavta in atmosferični sinthesizerji, ki ustvarjajo lepo in melanholično vzdušje. "Go West" je prelepa balada na klavirju, kjer Latimerjev emocionalen vokal poziva k lepši prihodnosti v "obljubljeni deželi". "Dusted Out" je nekakšna predpriprava, kjer narašča atmosfera, ki jo ustvarjajo klavir, sinthi ter številni veličastni orkestralni aranžmaji. "Mother Road" ima močan pridih neo progresivnega rocka, kar je precej zanimivo glede na to, da so bili prav Camel eni izmed glavnih navdihovalcev tega žanra. Po emocionalnem uvodu na električni kitari in poskočnem ritmu sledi dramatični predreferen in nato še večglasne vokalne linije v glavnem refrenu. V srednjem delu nastopi čudovita subtilna kitarska solaža. Nakar v drugem delu nastopi izjemen prehod na sinthu in prelepa kitarska solaža obogatena z vživetim in optimistično obarvanim vokalom. Na koncu pa obvezni zaključek. To je skladba s katero Camel oznanijo, da so se uspešno vrnili na prizorišče in da bo na njih treba še kako računati. Inštrumental "Needles" vsebuje napete orkestralne aranžmaje nakar v zaključku nastopi izjemno svetlo vzdušje. "Rose Of Sharon" je spet nekaj novega v dotedanjih glasbenih eksperimentih skupine saj vsebuje dodaten, spremljevalni ženski vokal Mae McKenna, ki se uspešno združi v kombinaciji z vokalom Davida Patona in nikakor ne izpade sladkobno temveč ustvarja zelo lepo vzdušje podloženo na čudovitih aranžmajih. Predvsem Latimerjeva zaključna solaža je prava poslastica. Pogumna poteza, ki bi lahko zlahka načela njihovo kredibilnost na koncu izpade zelo dobro. "Milk N' Honey" na sinthih v uvodu nadaljuje osrednjo melodijo prejšnjega dela medtem, ko temačne zvočne zavese ustvarjajo izjemno napeto vzdušje, katerega v zaključku sprostijo prelepi orkestralni aranžmaji. "End Of The Line" je poslednja stvaritev na albumu, ki vsebuje vokal. Ta tokrat vsebuje neizmerno bolečino, ki govori o osamljenosti in nemoči v tujem svetu. Vmes nas Latimer ves čas razvaja z izjemno melanholičnimi solažami na slide kitari medtem, ko klaviature ustvarjajo še bolj melanholično vzdušje. Lahko bi rekel, da je to kar vrhunec celotnega albuma, ki tudi zaključi prvi del koncepta.

Do konca albuma sledijo večinoma krajši inštrumentali, ki slikajo travmatičen prihod delavcev v "obljubljeno deželo, kjer se cedita med in mleko". "Storm Clouds" vsebuje skoraj zlovešče vzdušje, ki ga ustvarjajo predvsem dramatične linije sinthov. "Cotton Camp" vsebuje zaščitno Latimerjevo kitarsko solažo, odigrano s srcem in dušo, ter do potankosti usklajeno s čudovitimi pasažami na klaviaturah. Latimer nadaljuje s svojimi umetnijami tudi v kratkem "Broken Banks", ki vsebuje tudi zelo dober prehod na bobnih. "Sheet Rain" je še eno delo s poglobljenimi orkestralnimi aranžmaji, kar velja tudi za "Whispeers", ki vsebuje nekoliko svetlejše vzdušje. "Little Rivers And Little Rose" je eden izmed inštrumentalnih vrhuncev albuma saj vsebuje izjemno zanimivo linijo basa, podkrepljeno z okusnimi orkestralnimi aranžmaji. Nakar udari "Hopeless Anger", ki je daleč najtrše delo na albumu saj vsebuje številne hitre in naoštrene rife, ki pa se izjemno lepo prepletajo z veličastno orkestracijo. Latimer nas z izjemno srčno in subtilno solažo ponovno popelje v dušo kompozicije, ki vsebuje tudi izjemen preplet sinthov in kitare nakar se ponovi tisti čudoviti glavni motiv z "Mother Road". Zaključna ultra jokajoča in večdelna solaža pa je tako dobra in v skladu z vzdušjem, da se človeku včasih kar oči orosijo. Zaključna "Whisper In The Rain" vsebuje izjemno melanholične zvočne zavese in klavir, katerim se na koncu pridruži še ena prečudovito lepa kitarska solaža.

"Dust and Dreams" predstavlja veličastno in več kot uspešno vrnitev teh legend simfoničnega progresivnega rocka. Z njim so se tako rekoč na novo prerodili, se skorajda vrnili na visoko ustvarjalno raven svojih zlatih časov ter svojim stvaritvam dodali še tisto zrelost, ki jo prinesejo šele leta dolgoletnega glasbenega udejstvovanja. Rezultat je eden njihovih najbolj melanholičnih albumov s čudovitim vzdušjem, kakršnega lahko naredijo le takšni mojstri atmosfere kot so oni. Obenem je treba poudariti še, da tako lepih orkestralnih aranžmajev niso ustvarili že od svojega magnum opusa "The Snow Goose" in da gre za njihovo najboljšo stvaritev po konceptualnem remek delu "Nude" te na novo prerojene skupine. Kar težko je verjeti, da je "Dust and Dreams" pomenil šele začetek v seriji albumov, ki so za Camel pomenili popoln preporod in drugo zlato obdobje njihove kariere, podvig kateri je uspel le redkim izmed njihovih sodobnikov.