Odkar so se simfonični progresivni rockerji The Enid pod palico poglavarja in edinega originalnega člana Roberta Johna Godfreya leta 2007 ponovno združili skoraj vsako leto izdajo nov studijski album. V tem obdobju se še niso osmolili, prej nasprotno. Neuničljivi klaviaturist, skladatelj in aranžer Godfrey se ob številnih boleznih s katerimi se že več let spopada dobro zaveda, da mu ni več ostalo veliko časa za realizacijo mnogoterih glasbenih idej, katere bi rad še pred koncem življenjske poti predstavil svojim zvestim privržencem. Marca 2016 je na razočaranje privržencev oznanil slovo od koncertnih odrov. Njegovo vlogo bosta poskušala nadomestiti pevec Joe Payne ter novi klaviaturist Zachary Bullock, vendar to seveda ne bo več tista pristna The Enid koncertna izkušnja.
Godfrey na srečo še vedno ostaja aktiven v studiu kot osrednji orkestralni aranžer, skladatelj in klaviaturist. Brez njega zagotovo ne bi bilo novega The Enid albuma z naslovom »Dust«, ki je nasledil solidnega predhodnika »The Bridge« od katerega je celo nekoliko boljši, čeprav vnovič ni mogoče govoriti o kakšnem artističnem presežku, še posebno, če se ob tem upošteva njihova mogočna studijska zapuščina. Kdor je na najnovejšem The Enid dosežku pričakoval kakršnokoli zvočno inovacijo se bo moral krepko obrisati pod nosom. Inovativnost že zdavnaj ni ena izmed njihovih vrlin, saj se že vrsto let na željo večine privržencev oklepajo preverjanega simfoničnorockovskega recepta na izrazito pompozen in nekoliko opereten način zato raje ne tvegajo z morebitnimi spremembami.
Razkošni orkestralni aranžmaji ter sijajne zborovske vokalne harmonije tudi tokrat igrajo osrednjo vlogo na praktično vseh kompozicijah na albumu, medtem ko Joe Payne, brez dvoma največja pridobitev za The Enid v zadnjih desetih letih, na vsakem koraku potrjuje svojo pevsko odličnost. Njegov melodramatični vokal v navezi z zborovskimi harmonijami in pompoznimi simfoničnimi aranžmaji nikogar ne pusti hladnega in je gonilna sila vseh del na »Dust«. Večina kompozicij si je na albumu po strukturi in atmosferi precej sorodnih, kar je obenem dobro in slabo. The Enid vnovič ni moč očitati nekonistentnosti, vseeno pa ne bi bilo napak, če bi občasno demonstrirali vsak nekaj več eklektičnosti, saj po imenitni otvoritvi z »Born In The Fire« album polagoma začne izgubljati na ambientalni intenzivnoti, medtem ko večkrat začne prevladovati ritmična pasivnost. Vse skupaj postane bolj zanimivo šele z zadnjima dvema skladbama.
Bobni pri The Enid nikoli niso igrali kakšne pomembne vloge vseeno pa bi lahko Dave Storey, ki je (s presledki) poleg Godfreya član The Enid z najdaljšim stažem, saj se je bandu prvič pridružil že leta 1974, demonstriral nekaj več živahnosti. Ritmična pasivnost se še posebno občuti na epskih stvaritvah kot je »1000 Stars«, katerim občasno manjka prožnejša bobnarska predstava, da bi ob njih poslušalec lahko ves čas užival. Precej bolj aktiven je kitarist Max Read, ki občasno rad sestavi kakšno sočno solažo. Za »Dust« vrhunec se vsekakor lahko razglasi odlični »Trophy«, ki vsebuje vse tisto kar bi morala imeti klasična The Enid kompozicija obenem pa ji ni moč očitati pomanjkanja energičnosti. Zaključno delo, »Heavy Hearts«, v ozadju vsebuje netipične elektronske vzorce, ki pa so preglašeni z mogočnimi zborovskimi vokalnimi harmonijami, katerih ni mogoče prehvaliti zato si prav tako zasluži velik plus.
The Enid so z »Dust« ustvarili več kot spodoben album, ki pa bo v evforijo spravil samo največje privržence, saj vsebuje le malo trenutkov, ki se lahko po ambientalni intenzivnosti primerjajo z njihovimi najboljšimi preteklimi stvaritvami. The Enid, katerim se je maja 2016 pridružil novi basist Josh Judd, so v zadnjih letih postali precej predvidljivi in pravih presenečenj v njihovi glasbi praktično ni več. Razen najbolj zvestih privržencev, katerim je album v prvi vrsti tudi namenjen, bo po njem posegel le malokateri ljubitelj progresivnega rocka in zaradi tega ne bo kdo ve kako prikrajšan. Vseeno vsa čast poglavarju banda Godfreyu, da še vedno ohranja izvorni duh in vizijo te kultne vendar prevečkrat spregledane skupine z izjemno zvesto bazo privržencev. Od vseh še aktivnih progrockovskih skupin 'stare šole' so The Enid ena poslednjih, ki še vedno prisega na svoj izvorni zvok in od uspešne formule, kljub nekaterim upravičenim kritikam, ne odstopa.
na vrh