Hrvaška glasbena naprednost, kaljena prvovrstna podoba ter množica briljantov, ki se prek južne meje Kolpe lepo vrstijo in gostijo zadnja leta, privlači vse bolj, po januarskem prvem stiku z međimursko zasedbo Drone Hunter pa sem toliko bolj prepričan, da je onkraj mejnikov v glavah in na paprijih politike veliko mladih, odprtih ter glasbeno navdihnjenih mladcev s pravo glasbeno potenco. V rokah tokrat držim nevsakdanji glasbeni prvenec, ki se od morja poustvarjenih in že slišanih ploščkov razlikuje v nekaj bistvenih elementih, ki jih moram pred poglabljanjem v lepe odtenke prvenca najprej izrecno izkazati in napisati. Najprej bi omenil, da gre v primeru zasedbe Drone Hunter za zasedbo, ki svojo izjemno skupno kemijo kali šele od pomladi leta 2012 dalje, obenem pa bi naznanil, da se v dosledno instrumentalnih glasbenih izlivih da čutiti tri ločene stile in vplive. Poleg s HC-jem nasičenega punka stare šole je tu veliko boogie rocka AC/DC šole, svoj pečat pa so pustili po Black Sabbath ter Lemmyju tudi Hank Williams ter paleta s strani mladih manj poslušanih country in bluegrass izvajalcev, ki v skupnem kotlu sinteze rojevajo nekaj izjemnega ter zelo poslušljivega. Drone Hunter bi, če bi morali etiketirati in glasbo razvrščati (sam sem še vedno prepričan, da je to izvorni razlog, da se glasba oropa raznorodne izvrstnosti in postane prekleto dolgočasna), morda dodelili v predal stonerja, morda groove metala, sam pa bi raje kot v abecedne predale klišejske brezveznosti zasedbo dodelil v predal dobre glasbe.
V dveh poletnih mesecih leta 2013 posneti prvenec so varaždinski mladci kovali s pomočjo tonskega dua Vlatko Blažek in Marin Kereša, že od prvega posluha dalje pa je jasno, da je v glasbeni esenci ujeta vsa strast, živa nehlinjena lepota troedinega glasbenega boga, ki hrumi in veje iz desetih skladb mlade zasedbe od prvega akorda dalje, v sludgerskih nanosih umazanije, prvinsko nastavljenih rifih ter izlivih idejne uigranosti trojca pa se odseva tista mera umetniške zrelosti, nevsakdanji kohezivni energiji medosebnega magnetizma (slednja se zgodi tako kot ljubezen le enkrat ali izjemoma dvakrat v življenju), ki so jo nekateri bendi nekoč morda imeli, pa so jo v gonji za boljšo tiražo, večjimi nakladami ter ekstremnejšim ugajanjem plebejskemu okusu tako zlahka razprodali, jo izgubili za vekomaj, niso pa se je mogli nazaj privaditi ali naučiti. Glasbena zvočna sestavljanka je perfektna in prodorna!
Kot prvi moment spusta po soničnem toboganu sladke pregrešne neposrednosti se ponudi uvodna Aguamala. Umazani otvoritveni kitarski rif postane glavna točka orientacije. Vonj po močvirju, pridih prašnega vetra in dima z ognjišča southern rocka, prikrade pred oči podobe tako Clutch, C.O.C. kot tudi Metallice in Audioslave. Ujemanje med Fitzem, Klenom in Rusom je vrhunsko. Rusovi bobni se ob dominantnih teksturah ravno prav distorzirane nizko uglašene kitare ter preprostim, a dovolj masivnim ter slišanim Klenovim basom igrajo s čuti ter silijo k gibanju, k dinamiki. Zasedba ima občutek za prvinsko igro ritma ter všečne melodike, suspenz ter zvočna dinamika glasnega ter tihega pa sta tukaj odstopila prostor naboru dobrih idej ter zvočnih tekstur, ki si na navidez preprosti način, kar vrstijo in vrstijo. Blood Island je pravi sludgerski thrash dragulj, trije jezdeci zvočne apokalipse pa si dajo tokrat duška na način, ki so ga Lars, Kirk, James in kompanija poznali pred skvarjenjem na Black Albumu, prvinski zvok ravno prav brezkompromisne garaže, a s stilom, pa niza potne srage, divji tempo ter neprečiščeno kri izrednega glasbenega križanja. Sludge se tokrat ne zatika, Drone Hunter pa vseeno ne zvenijo kot gola kopija Karma To Burn. The Crow's Final Scream si spevne elementale sposoja pri zgodnjih Down, le da Anselmovega vokala tokrat ni slišati nikjer, razen morda med levim in desnim ušesom v možganih, v mislih poslušalstva, ki si prav zlahka začne mrmrati ustrezne verze, vokalne linije ter ubesedi navidez nema sporočila komada. Igra podob se stopnjuje tako med komadi kot znotraj kompozicij samih. Po razgibani končnici večplastnega poigravanja z ritmom in distorziranimi fraktali organskosti se trojec požene v lov za še nepreprpičanimi s skladbo The Hunt. Vzorec delovanja je podoben, a ne identičen, Drone Hunter pa streljajo iz sebe zgolj sonične izstrelke velikega težkega kalibra. Veliko več sprostitve nudi izjemni Twisted Horse Boogie, ki predstavlja prav zlahka enega izrazitejših vrhov glasbenega ustvarjanja mladega trojca. Melodična boogie igra predszne kitare, basa in masivnih bobnov se igra z domišljijo, prav evidentno pa je, da se tokrat v prvinski stroj po Corrosion Of Conformity vlijejo še gosta olja AC/DC, malce R.A.T.M. ter Metallice iz obdobja Garage Inc., a tiste prve, ne druge, modne.
The Ram premore nekaj več. Po prvinski brutalnosti si Drone Hunter dovoljujejo malce ritmičnega poigravanja, neposrednega poigravanja in preigravanja, nekje globoko pa za hipec ali dva slišim celo Deftones, a brez napohane neulovljivosti. Drone Hunter so bolj neposredni in bolj žmohtni, bolj dedci! Bolj bluesovsko prosojni Blacksmith's Revenge On Machines zveni bolj sabbathovsko usodno kot jokavo melanholično. Drone Hunter vzamejo v roke macole ter zabijejo vse skeptike v zemljo do višine njihov ušes, je pa res, da se kakšen rif ali dva tu vnovič ponovita, a z namenom, zavoljo ohranitve smeri gibanja ter popolnega maskulativnega razcveta v nadaljnje trenutke spajanja. Backfire zveni tako bolj grungersko umazano, a zgolj na način veličastnih Alice In Chains. Vnovič slišim pod zvočnimi plazovi krasne idejne eruptivnosti bridki glas pokojnega Staleya, Drone Hunter pa si tokrat dovoljujejo izlete v bolj navdihnjene jam vode popolnega southern stonerja, nato pa drsijo dalje prek tektonskih prelomnic lastnega, po merah in potrebah zgolj benda ter njihovega okusa krojenega sveta. Celota je udarna in peklensko všečna- Packin'Heat je nov trenutek popolne melodične in ritmične dominacije, udarni in prebojni niz kompaktnih rifov ter sočne srčnosti pa bije na prave srčne strune, če imate količkaj radi dobro glasbeno zabavo, zdravo mero šusa in hudomušne moške zabave ob pivu, distorzijah. Tega ne kvari niti sklepni Carving The Current, ki celoto rohneče sklene v zadnji akt volje in ugodja z vsem prej slišanim, le da si tokrat zasedba daje prostor za malce več preigravanja svojega srčnega krmarja, ostane pa varno v zavetju dobro znane kemije popolnega ujemanja.
Drone Hunter so v svoji prvi igri čutov dotaknili center vsaj mojega sveta, pretresene in pregnetene sluhovodne erogene cone pa dajo vedeti, da gre tokrat za bend s potenco in potencialom, ki ga velja pohvaliti brez dlake na jeziku in brez olepšav v tonah metafor. Drone Hunter so bend z jajci, ki pa jim morda na trenutke le zmanjka kakšen vokal, da bi bila celota še lepša in boljša za konzumiranje. To je morda ideja za drugič, vsekakor pa upam, da ne bo šla nadaljnja pot zasedbe v smeri podleganja kalupom. Tudi lastnim estetskim ne, upam, ter si bodo tudi vnaprej dovoljevali prosti let brez omejitev. Morda celo za ščepec bolj kot tokrat, a saj veste: vaja dela mojstra in mojster dela vajo. Drone Hunter so nedvomno dragulj, po katerem bo moj par ušes in rok z veseljem še večkrat posegal ter si vsaj v mislih spisal sago verzov in krikov ugodja, zaradi katerih sludgersko glasbo sploh poslušamo ter popolnoma verjamemo, modnim sranjem pa ne.
na vrh