Aerosmith: Draw The Line

Draw The Line združuje vse najboljše ter hkrati najslabše "karakteristike" ene največjih hard rock zasedb sedemdesetih let. Seveda je govora o Aerosmith. Naivni Bostonski mladeniči, so se na krilih Toys In The Attic ter predvsem fenomenalnega rokerskega šusa Rocks, skoraj čez noč prelevili v nevarne, strah vzbujajoče rock & roll bojevnike, odločene pomesti z kakršno koli konkurenco. Vsi napori in prizadevanja postati največji in najboljši pa seveda zahtevajo določeno ceno, ki začne z Draw The Line prvič kazati svojo pravo vrednost.

Draw The Line v bistvu v marsičem spominja na svoja slavnejša predhodnika, saj pogosto prekipeva od obilo kvalitetnega rock & rolla, kjer ne manjka tako značilnih Tylerjevih vokalnih izpadov, umazanih Perryevih slide solov, kot tudi "šolskih" Hamiltonovih bas linij. Kaj torej albumu manjka? Predvsem Draw The Line trpi za kroničnim pomanjkanjem prave "leteče" energije. In če je dvojec Tyler - Perry v preteklosti deloval kot zanesljiv proizvajalec kvalitetnih rokerskih napevov, se fanta na Draw The Line prepogosto izgubljata v vse preveč razštelanih, na trenutke celo nedodelanih glasbenih zamislih. V nastali situaciji se za nemočnega izkaže celo izkušeni mojster produkcije Jack Douglas, ki je v preteklosti sicer znal odpraviti marsikatero nevšečnost. Stari maček lahko tokrat samo nebogljeno opazuje vse močneje zevajoči prepad med omenjenima gospodoma, ki je na koncu tudi rezultiral v popolnem razpadu sistema, in končnemu strmoglavljenju letečih kovačev.

Čeprav Draw The Line že kaže prve znake bližajoče se "apokalipse", vseeno ljubiteljem pravega rock & rolla ponuja mnogo radostnih trenutkov. Eden takih je uvodna, ter hkrati tudi naslovna skladba, kjer z izjemo prepričljivega Tylerjevega vokala, vseskozi dominira slide Joe Perrya. Preprosta poezija surovega rock & rolla, dodelana z vsem šarmom Stevenovega poudarjanja erotičnosti. Kako dobro deluje ta neponovljiva kombinacija govori naslednja I Wanna Know Why, s katero pa se razvnete strasti malce umirijo. Poskočna skladba gre hitro v uho predvsem po zaslugi čvrste Hamilton – Kramer ritem sekcije, ki si da duška tudi ob fenomenalni izpeljani Critical Mass. Gre za eno najboljših Hamiltonovih stvaritev, povsem primerljivo z še dvema njegovima biseroma Sweet Emotion ter mnogo kasnejšo Janie's Got A Gun.

Na tej točki se tudi prvič srečamo s nekakšnimi neorientiranimi funky koračnicami, ki ob posrečenem Tylerjevemu šarmiranju, na obrazih vseeno uspejo pustiti nasmeh. Get It Up ter za malenkost bolj poslušljiva The Hand That Feeds predstavljata do tedaj dve najbizarnejši Aerosmith stvaritvi. Skoraj tako bizarni, kot čudo od Perryeve Bright Light Fright, kjer nam verjetno še dolgo ne bo jasno, zakaj je potrebno ob glasbeniku tipa Steven Tyler, za vokale zadolževati brezbarvno Perryevo jamranje! Funk rock se, skupaj z še enim briljantnim Hamiltonovim basom, v velikem slogu vrne z Sight For Sore Eyes. Popolno nasprotje te je Whitfordova Kings And Queens, mračna zadeva, tematsko močno spominjajoča na Nobody's Fault. Take in podobne cvetke ostalih treh gospodov pridejo zelo prav, saj uspešno zapolnjujejo razpoke, ki jih za sabo pušča počasi a zanesljivo propadajoče razmerje Tyler- Perry. Slednja življenjske znake ponovno pokažeta z odlično priredbo starega dobre Milk Cow Blues. Ta dinamična verzija postreže z kopico razburljivih kitarskih duelov, katerih vrhunec predstavlja močno začinjeni solo Tylerjeve ustne harmonike. Sigurno prava stvar za vse neustrašne ljubitelje utrganega blues rocka.

Gledano v celoti je Draw The Line pravzaprav zelo soliden album, ki pa v družbi visoko letečih aero dosežkov Toys In The Attic ter Rocks vseeno predstavlja velik korak nazaj. Vsem pravim Aerosmith navdušencem pa bo Draw The Line ostal v spominu predvsem kot zadnji album originalne Aerosmith zasedbe, na katere ponovno skupno sodelovanje bo potrebno čakati skoraj celo desetletje.