"Drastic Measures" je tisti album na katerem so Kansas dokončno postali AOR band ter za kratek čas presekali s svojo veličastno prog rockovsko preteklostjo. Hkrati je bil to njihov prvi album brez violine, kar se je na koncu izkazalo za eno najmanj posrečenih potez njihove dolgoletne kariere, saj so s tem izgubili pomemben delež svojega prepoznavnega zvoka. Dolgoletni violinist Robby Steinhardt je namreč obupal nad svojo vse bolj okrnjeno vlogo v bandu in verskim fanatizmom kitarista Kerrya Livgrena ter basista Davea Hopea, zato se je pred začetkom snemanja "Drastic Measures" poslovil. Njegovo odločitev je spodbudilo neprijetno spoznanje, da si novi, 'bogaboječi' privrženci skupine pred Kansas koncerti izmenjujejo verske litanije z njihovimi besedili. Njegove zamenjave niso iskali pač pa so se začeli vse bolj navduševati nad sintetizatorsko tehnologijo nove generacije, kar se albumu tudi pozna.
Pevec John Elefante je od Livgrena dobil ekskluzivno pravico nad tako rekoč popolnim kreativnim nadzorom med nastajanjem albuma. Livgren je skladateljsko sodeloval samo pri treh skladbah, kar je kasneje močno obžaloval. Skladateljska odsotnost 'stare garde' je povzročila, da so Kansas na "Drastic Measures" bolj kot nase spominjali na AOR bande ala Foreigner in Loverboy. Nekatera besedila so prežeta z verskim zanosom in bibličnimi referencami, a na srečo je bilo uporabljenih dovolj maskirnih metafor, da to ni bilo preveč očitno in pretirano nadležno. Večino religiozno obarvanih besedil je Livgren iz taktičnih razlogov raje prihranil za svoj drugi solo album/AD prvenec. Njegovemu religioznemu zanosu navkljub je bil vedno izjemen kitarist, vsestranski skladatelj in inteligenten možakar, ki je natanko vedel kaj hoče, a za razliko od posrečenega ter tudi dobro sprejetega "Vinyl Confessions" se tokrat žal ni vse izšlo po njegovih načrtih in album v marsičem izpade kot bleda senca predhodnika.
Album se odpre s pomoznim AOR antemom "Fight Fire With Fire", ki je hkrati tudi edina prava Kansas klasika na albumu in edina skladba na njem na katero se še danes občasno spomnijo med koncertnimi turnejami. Ubijalski kitarski rif, podmazan s sintetizatorsko zabelo, rušilno basovsko linijo ter mogočnim Elefantejevim pevskim performansom je bil pravšen recept za zasluženi hit. Od tu naprej sicer nobena skladba na albumu ni slaba, a tudi ne pretirano navdušujoča, se pravi da vse skupaj zapade v sivo povprečje.
"Everybody's My Friend" je klasično rockovska 'party' skladba, ki je po refrenu in vzdušju bližje kakim Van Halen kot pa Kansas. "Mainstream" tako z vzdušjem kot Livgrenovim besedilom nazorno demonstrira, kje so se Kansas v tistem trenutku nahajali; postali so tipičen, mainstream rock band tistega časa, kar je glavnega kitarista skupine vse bolj navdajalo s frustracijami. Krajši inštrumentalni vložek predstavlja precejšnje razočaranje in nenavdahnjenost v primerjavi z njihovimi preteklimi fuzionisitčnimi umotvori, navkljub inovativnim vložkom z bambusovimi tolkali.
"Andi" je pocukrana power balada, kakršnih na srečo v Kansas katalogu ne najdemo veliko. Pred popolnim potopom v malinovem sirupu jo rešujeta edino vsesplošni tehnični perfekcionizem posameznih inštrumentalistov in kot vedno odlični Elefantejev vokal. "Going Through the Motions" predstavlja komaj kaj več kot poligon za sintetizatorsko tehnologijo osemdesetih ter, kot pove njen naslov, mimobežen sprehod skozi prazna čustva. "Get Rich" je še en popoln relikt časa in ponesrečen eksperiment. Power balada "Don't Take Your Love Away" je nekoliko presenetljivo, eden redkih svetlejših trenutkov albuma. "End of the Age" predstavlja soliden AOR, a nič več kot to, medtem ko je "Incident On A Bridge" sicer spodoben zaključek albuma, vendar se od Livgrenovih skladateljskih umotvorov pričakuje precej več.
Kansas so se po izidu "Drastic Measures" znašli v pat položaju, ko ni bil nihče več zadovoljen z njihovo novo usmeritvijo, kar je bilo po svoje ironično, saj so z njim na vsak način želeli zadovoljiti čim širši krog publike. Dolgoletni privrženci so bili razočarani nad njihovo novo AOR zvočno podobo in verskimi besedili, medtem ko se je nova ciljna publika, ki so jo tvorili večinoma krščanski zanesenjaki tokrat počutila nekoliko izdana, saj Livgrenova besedila niso bila tako religiozno obarvana kot na "Vinyl Confessions". Na albumu se vseskozi razločno občuti, da je bil band že precej izčrpan, primanjkovalo je svežih idej ob pretirani popustljivosti zvočnim trendom tistega časa in razprodaji lastnega glasbenega izrazoslovja. Razočarani Livgren se je po koncu turneje konec leta 1983 skupaj s Hopeom odločil razpustiti Kansas in ustanoviti krščansko rockovski band AD. Na srečo sta bila Phil Ehart ter Rich Williams dovolj pri sebi, da sta v naslednjih letih vnovič združila moči s povratnikom Steveom Walshom ter Kansas izgradila na novo.
na vrh