Dream Evil: Dragonslayer

Še eni debitanti s prvencem na sceni. Vendar kdor pozna Kinga Diamonda ali Mercyful Fate je prav gotovo slišal za ime Snowie Shaw, ki je prekaljen in izkušen star lisjak. Ko sede tak umetnik v skupini za svoj bobnarski stolček, to pomeni samo eno. Da se na obzorju pripravlja nekaj res zanimivega. In končno, Švedi, ki niso pocukrani, kot je to navadano pričakovati od milijon novodobnih power metal kopij s "kladivopadniki" na čelu, so rojeni. Kar je še posebno presunljivo, je za Skandinavce netipična produkcija, ki je neverjetno "nemška", zatorej živa in ni prestala posebnega poliranja. In zato lahko brez dlake na jeziku rečem, da tile Dream Evil res butajo pravo power metalsko energijo.

Bobni so gotovo eden najimpresivnejših členov glasbe Dream Evil. Raznobarvni na prehodih in odigrani z vso močjo. Vokali so jezni in ekspresivni, ter vnašajo s svojim polnim vpitjem v glasbo pravo mero ostrine in agresije, ki je redko zaznavna pri celi falangi severnjaških "clean" kastrirancev. Pesmi so kompaktne in fluidne, z izraznimi motivi, skrbno dodanimi večplastnimi linijami back vokalov, ki se odlično zlivajo z osnovnim Niklasovim (npr. "Chasing The Dragon" ali "Kingdom Of The Damned") ter okusnimi klaviaturami, ki skrbijo za visoko vzdušje v pesmih (npr. srednje hitra metalska himna "The Chosen Ones" ali "Losing You"). Izredna energija je ujeta skozi agresivni in naspidirani rifing, s katerim se fantje tako zvokovno kot stilsko približajo z glavnim rifom v "The 7th Day" celo Primal Fear. Intenzivno rifanje drži dinamiko vseskozi na izrednem nivoju. Solaže in prehodi so presunljivo hitri in kljub svoji neukročeni drvanciji zvenijo še vedno čisto in odigrano z neverjetno lahkoto ("In Flames You Burn"). Bravurozne solo točke skrbno dopolnjujejo celotno podobo glasbe Dream Evil in ne porušijo strastnega naboja skupine niti na eni točki. Kitare se zatečejo tudi k pikanju v rifih ("The Prophecy"), kar dodatno prispeva k raznovrstnosti v pesmih. 

Čeprav je to kar Dream Evil ponujajo pravzaprav odkrito, pa je Dragonslayer plošča po produkcijski plati neverjetno prepričljiva in deluje, kljub klišejem še vedno sveže dovolj ter riffovsko razbeljeno živo.