'Denar je sveta vladar' je leta 1979 pomislil angleški kitarski čudodelnik Ritchie Blackmore, potem ko se je zaradi različnih pogledov glede nadaljnje zvočne usmeritve njegove skupine Rainbow skregal z legendarnim (žal že pokojnim) ameriškim pevcem Ronniejem Jamesom Diom. Ritchie je bil do grla sit Ronniejevih fantazijskih, skorajda proto powermetalskih besedil in tega, da Rainbow nikakor ni uspelo prodreti na drugi strani Atlantika, kljub temu, da jih je publika po celinski Evropi, lačna trdega rocka sredi punk in disko invazije, tako rekoč fanatično oboževala. Hlepel je po tem, da bi osvojil ameriške radijske lestvice, vendar je v ta namen moral pošteno skomercializirati dotedanjo Rainbow glasbeno usmeritev. Končni rezultat misije 'osvajanje ZDA' je bil njihov četrti studijski album s pomenljivim naslovom »Down to Earth«, ki je bil skorajda popolnoma drugačen od tega kar so ustvarjali v preteklosti in ustvarjen z enim samim ciljem: osvojiti srca ameriške publike, ki ni kaj dosti dala na kompleksne zvočne strukture in Diova fantaziranja o gradovih nad mavrico, temveč je bila željna zgolj dobre in lahkotne zabave do jutranjih ur.
Po Ronniejevi odpustitvi iz banda je Blackmore od postave, ki je posnela predhodni studijski album, mojstrovino »Long Live Rock 'n' Roll« (1978), zadržal samo legendarnega (in žal že pokojnega) bobnarja Cozya Powella s katerim sta se, vsaj sprva, preden je Cozy ugotovil, da ima opravka s kraljem kitarskih posebnežev, precej dobro ujela. Misija iskanja novega pevca bi morala biti nekaj naravnost nemogočega, vendar Blackmore ni iskal Diovega nadomestka, temveč pevca s popolnoma drugačno barvo glasu, odrskim pristopom in karizmo. Potem, ko je bilo jasno, da Ritchie s svojim starim Deep Purple 'prijateljem' Ianom Gillanom še vedno ne more najti skupnega jezika, da bi ga pregovoril v sodelovanje, je poskušal srečo s Peteom Goalbyem (ex-Trapeze, kasneje Uriah Heep).
Goalbyevo druženje z Rainbow pa je bilo kratkega veka, saj se je nesrečnik med nekim ogrevalnim nastopom slučajno dotaknil Ritchiejeve kitare, zato mu je veliki diktator v črnem takoj pokazal vrata, kar je bil zgolj eden izmed vrste bizarnih incidentov v karieri legendarnega kitarista. Blackmore je idealnega Rainbow pevca (po njegovih merilih) kočno našel v Grahamu Bonnetu (ex-The Marbles, kasneje Alcatrazz, MSG, Impellitteri), ki ni posedoval samo specifičnega, nekoliko raskavega vokala, temveč je nase opozarjal tudi z glamuroznim, ironično, najbolj 'ameriškim' videzom od vseh štirih pevcev v Rainbow povesti, čeprav je bil med njimi edini Anglež (Doogie White je Škot). Poleg bolj komercialne glasbe je za 'amerikanizirane' Rainbow postal pomemben tudi imidž, če je Ritchie hotel, da na njihove koncerte začne zahajati čim več (brhkih) mladenk.
Novi klaviaturist je na Powellovo priporočilo, saj je šlo za starega znanca in sodelavca, postal Don Airey (kasneje MSG, Gary Mooore, Ozzy Osbourne, Deep Purple), ki je nase prvič resno opozoril kot član progresivnorockovske/jazz rock fusion superskupine Colosseum II in kot 'zunanji' sodelavec legendarnih Black Sabbath na albumu »Never Say Die« (1978). Največje presenečenje pa je prišlo v podobi novega basista in producenta, ki ni postal nihče drug kot Roger Glover, Ritchiejev stari znanec iz Deep Purple časov. Ta odločitev je tedaj presenetila številne Ritchiejeve privržence. Roger, ki je za bas poprijel šele potem, ko Jack Green (ex-Pretty Things) ni več ustrezal zahtevanim pogojem, je do tedaj že pozabil na stare zamere in tudi na to, kako ga je Blackmore leta 1973 vrgel iz Deep Purple.
Novi Rainbow so imeli več skupnega z melodičnim rockom/AOR-om kot pa z neoklasičnim trdim rockom iz Diove ere, pri čemer je pomembno vlogo odigrala tudi Gloverjeva 'prizemljena' produkcija in odsotnost epskih aranžmajev. O tem, da je bil »Down to Earth« izrazito komercialno orientiran dosežek nakaže že uvodni energetski katalizator »All Night Long«, prvi hit single z albuma, ki sicer ni postal tako velika uspešnica, kot si je zamislil njegov glavni tvorec, vendar je zato eden redkih Rainbow zimzelenov iz tega obdobja, katerega Bonnet in Airey še vedno izvajata na svojih solo nastopih. Sama struktura te klasike v bistvu ni nič posebnega; preprosta, a učinkovita Ritchiejeva kitarska fraza, podkrepljena s poskočnimi ritmi naveze Glover/Powell. Bonnetovo specifično, hrapavo in razdraženo petje se dopolnjuje z besedilom o zabavi do jutranjih ur, vendar je melodični refren tisti, ki se tudi s pomočjo spremljevalnih vokalnih harmonij, za vse veke zasidra v ušesne receptorje.
Nekoliko temačni »Eyes Of The World« je nedvomno najbolj kompleksen dosežek na albumu in edina kompozicija na »Down To Earth«, ki bi bila s svojim družbenokritičnim utripom morda všeč tudi Ronnieju Jamesu. Odpre se z mračnim sintetizatorskim uvodom, nakar sledi prebrisan prehod v udarno sekcijo, kjer mogočni bobnarski krošeji narekujejo neusmiljen tempo in Bonnetov strastni pevski izliv doživi vrhunec v refrenu. Ne manjka pa niti specifična Ritchiejeva kitarska improvizacija, ki takoj spomni na klasično Rainbow ero. »No Time To Lose« je po drugi strani precej preprosta trdorockerska stvaritev z neizrazitim refrenom in Ritchijevo karakterno kitarsko frazeologijo. Toliko bolj zanimivo izpadejo Aireyeve orglarske improvizacije, ki pa so enostavno prekratke, da bi lahko ta skladba kot celota za seboj pustila kakšen globlji pečat. »Makin' Love« ima lep kitarski intro s keltskim pridihom ter jahajočim ritmom, medtem ko vokalne harmonije ugodno podpirajo Grahamovo temperamentno pevsko predstavo. Kljub ugodnemu uvodnemu delu, pa se ta ljubezenska izpoved žal v nadaljevanju nikamor ne razvije, saj kljub nekaterim zabavnim kitarskim variacijam, že kmalu zavlada precejšnja repetativnost.
Z zimzelenom in arenarockovskim antemom »Since You Been Gone« se je Ritchieju končno posrečilo ustvariti zaželeni veliki hit s katerim se je za kratek čas prebil na ameriške glasbene lestvice in radijske postaje, čeprav sploh ni bil njegov stvaritelj, temveč je šlo za priredbo drugega avtorja. To klasiko je namreč za svoj solo album »Winning« leta 1976 napisal legendarni angleški glasbenik in skladatelj Russ Ballard (Argent), kateri je prispeval kar nekaj hitov tudi za druge izvajalce (denimo Uriah Heep in Judas Priest). Ne glede na to (ali ravno zaradi tega) je »Since You Been Gone«, poleg »I Surrender«, postal največjih hit v Rainbow zgodovini in ena njihovih najbolj prepoznavnih skladb sploh, katero so do danes na radiu že slišali tudi številni tisti, katerim se sicer niti ne sanja kdo so to Rainbow ali/in Ritchie Blackmore. Recept za zmago se je skrival v preprosti, a preklemano prebrisani kitarski frazi in pompoznemu, arenarockovskemu refrenu, kjer Bonnet, ob pomoči krasnih spremljevalnih harmonij, poskrbi za nepozabno magijo.
»Love's No Friend«, ki je zasidran v počasen ritem, ima spet nekoliko bolj bluesovski utrip, kar precej dobro ustreza Grahamovemu vokalu, ki tokrat zveni bolj čisto kot je bilo to sicer običajno za njegov tradicionalno raskavi pristop. V tem primeru gre za enega redkih pozabljenih »Down to Earth« biserov, katerega glavna lirična moč (ponovno) leži v melodičnem refrenu. V zaključnem delu za kratek čas zavladajo tudi neoklasicistične kitarske improvizacije, kar še poglobi melanholično atmosfero.
Bojevito razpoloženi »Danger Zone«, kjer dominirajo mogočne plasti sintetizatorjev in razdražene kitarske pasaže, predstavlja zanimiv hibrid med 'klasičnimi' in 'ameriškimi' Rainbow, saj gre za posrečeno mešanico udarnosti in melodičnosti. Še posebno zabavno izpade kratka inštrumentalna sekcija z Ritchiejevimi pentatoničnimi lestvicami. »Lost In the Hollywood«, klasični trdi rocker na 'raketni pogon', predstavlja soliden zaključek albuma, čeprav so bili Rainbow privrženci do tedaj vajeni precej bolj epskih epilogov. Tudi tu ne manjka nekaj genialnih improvizacij v Ritchiejevi in Donovi režiji, ki posrečeno dvignejo precej vročo atmosfero te zaključne klasike.
»Down to Earth« še zdaleč ni slab album, še posebno skozi današnje oči, vendar je imel to smolo, da je izšel po izjemnem in neponovljivem Diovem obdobju, pri čemer njegova glasbena vsebina in vsesplošen pomen za Blackmoreovo nadaljnjo kariero kar nekoliko zbledita. Edini Rainbow album z Grahamom Bonnetom na glavnem vokalu ostaja povsem unikaten dosežek v njihovi diskografiji, ki je spodobno prestal test časa in se ga lahko, kljub temu, da z izjemo »Since You Been Gone« ne vsebuje nobenega skladateljskega presežka, mirne duše uvrsti med klasike trdega rocka. Še danes pa bo všeč tudi številnim ljubiteljem AOR-a s katerim se je Ritchie začel vse bolj spogledovati po Bonnetovem in Powellovemu odhodu.
na vrh