S pomenljivo imenovanim petim albumom "Down the Earth" so se Nektar, legendarni britanski progresivni rockerji, ki so zaradi nižjih davkov večino svoje snemalne kariere preživeli v Nemčiji, za kratek čas resnično "prizemljili" na tla. Po štirih izvrstnih space rockovsko orientiranih albumih ter komercialnim prebojem z mojstrovino "Remember the Future" (1973), katero je bilo seveda težko naslediti, so se odločili za zaznaven slogovni in konceptualni preobrat s čimer so se kar se da oddaljili od space rockovskih sfer zgodnjih let.
Nedvomno precejšnje presenečenje za vse tiste, ki so jim sledili že od začetkov, a s presenetljivo dobrimi rezultati. Posamezne skladbe so postale bolj melodične in kompaktnejše, brez kakšnih dolgometražnih jamov. S tem so postale tudi krajše in številčnejše (sploh v primerjavi s predhodnim albumom, kjer je naslovna skladba zasedala obe strani LP-ja). Navkljub preprostejšim strukturam posameznih del na "Down to Earth" so predvsem po zaslugi sijajnega kitarista in pevca Royea Albrihtona ohranili svoj prepoznaven zvok in vso ritmično kompleksnost. Nekateri inovativni eksperimenti kot denimo vnos pihalnih vložkov so izpadli celo nadvse posrečeno in dajejo albumu poseben jazzovski šarm, česar v njihovi karieri ni bilo prav pogostokrat zaslediti. Posebno mesto na albumu zasedajo tudi nekateri zborovski vložki. Howdenovi karakteristični trdo rockerski kitarski prijemi in nekatere subtilnejše finese z obširno rabo vah-vah efekta ter okusne simfonične etape njegovega klaviaturskega tovariša Alana "Taffa" Freemana so kot vedno položene na dinamično ritem sekcijo Moore/Howden, kar pomeni da so bili klasični Nektar v tej fazi kariere še kako živi.
Edina manjša kritika leti na koncept albuma, ki deluje precej ceneno, saj na šaljiv način pripoveduje o dogajanju med cirkuško predstavo, kar je mogoče razbrati že iz skrajno nenavadne naslovnice na kateri so člani skupine oblečeni v cirkusante. Vesoljska popotovanja in srečanja s tujimi bitji so skorajda na radikalen način nadomestili s klovni, sloni in akrobati. Za konceptualno povezovanje in dramatične napovedi posameznih skladb prepričljivo skrbi kultni, žal že pokojni pevec in pisatelj Robert Calvert (ex-Hawkwind), ki nastopa v vlogi cirkuškega direktorja. Zaradi Calvertovih burlesknih govornih vložkov, na splošno precej smešnih besedil in številnih hudomušnih zvokov gre za daleč najbolj komično obarvan Nektar album, čeprav se najdejo tudi nekateri nadvse melanholični trenutki kot se spodobi za pristni angleški prog rockovski band (z nemško nastanitvijo).
Ena glavnih odlik Nektar je bila vselej sposobnost postopnega in dramatičnega ustvarjanja raznolikih vzdušij prek nepričakovanih prehodov med posameznimi motivi s čimer so se z lahkoto dotaknili poslušalčevih najglobljih čustev. V tem tudi "Down to Earth" ne razočara, čeprav je na njem manj trenutkov za ambientalna sanjarjenja kot ponavadi. Vse skladbe so najmanj solidne, nekatere izmed njih pa se lahko uvrsti tudi med Nektar klasike. Otvoritveni "Astral Man" je edina skladba v povesti skupine, ki se je uvrstila v višje registre radijskih lestvic, čemur je bržkone botrovala njena velika neposrednost. V eno izmed svojih najkrajših del so vnesli hipnotičen refren, ki vsebuje eterične spremljevalne vokale ter ga položili na preprost boogie ritem prek katerega vlada duhovit bluesy rif.
Tej "sveti preproščini", a solidnemu ogrevanju, sledi imenitna klasika "Nelly the Elephant", kjer v prvi vrsti navdušijo številni duhoviti pihalni vložki s čimer se krepko približajo britanski šoli jazz rock fusiona. Za krajši improvizacijski vložek poskrbi izvrstna kitarska solaža, medtem ko za ščepec humorja poskrbijo Calvertove naracije s poudarjeno uporabo nemškega naglasa in zvok slonjega trobljenja (slednje dosežejo s pomočjo trobente). Na "Early Morning Clown" imamo navkljub naslovu opravka s klasičnim Nektar romanticizmom, kar se jim posreči doseči preko izjemno učinkovite pastoralne melodije na akustični kitari ter vnosom veličastnih vložkov na moogu. Za dodatno čarobnost pa poskrbijo še eterične vokalne harmonije.
"That's Life" je najdaljša in tudi najbolj kompleksna stvaritev na albumu z vrsto prijetnih vokalnih harmonij, nenadnih prehodov v razvejane inštrumentalne sekcije ter učinkovitimi spremembami vzdušij. Inštrumentalne sekcije vsebuje številne jazzovske in funkovske ritmične okraske, kjer s polno paro kraljujejo Howdenove odebeljene bas linije in Mooreovi masivni bobnarski prehodi. Melodična večglasja nenehno vnašajo eteričnost, medtem ko šamanska tolkala v zaključku poskrbijo tudi za sapico etna. "Fidgety Queen" je še ena prvovrstna Nektar klasika, ki učinkovito združuje raznolike elemente različnih žanrov. V ospredju je sočna melodija, grajena na avtoritarnem trdo rockerskem rifu, poskakujoči ritmični podlagi in temperamentni pevski predstavi. Za izdatno mero razgibanosti pa poskrbijo imenitni pihalni vložki.
"Oh Willy" je še en zanimiv hibrid med trdim rockom in jazzom, ki po udarnem uvodnem poletu v nadaljevanju preide v precej bolj melanholične, da ne rečem romantične vode. Albrighton nikoli ni skrival svojih bluesovskih kitarskih korenin, kar vedno znova dokazuje s svojim izjemnim smislom za sentimentalne pasaže. Ta lastnost pride še do posebnega poudarka na "Little Boy", ki je s svojo nežno melodijo na akustični kitari in srce parajočim refrenom ena izmed najlepših balad v povesti skupine, vsebuje pa tudi močno lirično sporočilo.
Na zaključni klasiki "Show Me the Way" s pomočjo razgibanega ritma, veličastnih vokalizacij in bravuroznih kitarskih pasaž ponovno zaplovejo v bolj kompleksne in razposajene vode, kjer se še enkrat izrazijo njihove improvizacijske spretnosti. Začetnemu barskemu vzdušju na klavirju in boogie ritmu, katero ne obeta veliko, sledi nenaden prehod v bolj eterično obarvano sekcijo s funkovskimi ritmičnimi vzorci. Dramatični bobnarski prehodi sekajo zasanjano sekcijo, kjer poleg subtilnih kitarskih in klaviaturskih pasaž do posebnega poudarka pride tudi ženski spremljevalni vokal. Za posrečen, predvsem pa pompozen zaključek cirkuške predstave, poskrbi "Finale".
Na "Down to Earth" so si Nektar po težko pričakovanem komercialnem preboju drznili storiti pogumen korak v neznano z netipičnim konceptom o cirkusu in uporabo nekaterih inovativnih zvočnih eksperimentov, kar je obrodilo presenetljivo dobre sadove. To pomeni, da gre za še en album, ki se kiti s skladateljsko in lirično svojstvenostjo, a hkrati vsebuje vse prepoznavne zvočne Nektar finese. Neobremenjeni s tem, da bi poskušali posneti klon "Remember the Future" in tako na lahek način nadgraditi komercialni preboj so ustvarili zanimiv in raznovrsten album, ki navkljub vsakršni odsotnosti vesoljskih tematik dokazuje, da so bili visoko domiseln in pretkan prog rockovski kolektiv tudi kadar so stali na (nekoliko bolj) trdnih tleh. Ta pozitiven trend slogovnega pustolovstva ob ohranjanju na daleč prepoznavne zvokovne specifičnosti so ohranili tudi na naslednjem albumu "Recycled" (1975) s katerim so po mnenju mnogih oboževalcev ustvarili svojo definitivno mojstrovino.
na vrh