Angleški neoprogrockovski prvaki Arena so se vrnili z novim albumom. »Double Vision« je konceptualno nadaljevanje klasike »The Visitor« (1998), ki je izšla pred dvajsetimi leti in kjer se nahaja istoimenska skladba. Referenc na Arena preteklost je na albumu kar nekaj. Po besedah Arena klaviaturista in soustanovitelja Clivea Nolana je bil »Double Vision« koncept navdahnjen po knjižni zbirki 'Zbrane zgodbe o duhovih' angleškega avtorja M.R. Jamesa. Mračna atmosfera in besedila o duhovih, posmrtnem življenju in skrivnostnem, demonskem obiskovalcu, so povsem v skladu z dolgoletno Arena tradicijo in njihovim slovesom najbolj temačne neoprogrockovske skupine. Člani skupine Arena na čelu z ustanovnima članoma in avtorjema večine del, Nolanom in bobnarskim mojstrom Mickom Pointerjem, tudi tokrat ne razočarajo, še več, vnovič so ustvarili mojstrovino, ki je morda celo najboljši dosežek te inkarnacije kultnih neoprogresivcev.
»Zhivago Wolf«, ki nima nobene veze s Pasternakovim doktorjem Živagom, je epsko-mračna otvoritev z napetim vzdušjem v klasičnem Arena slogu; zmetalizirane kitarske pasaže, dramatične sintetizatorske teksture, odločni bobnarski prehodi, ognjevite bas linije in mogočna pevska predstava so glavne odlike te izvrstne otvoritvene kompozicije. »The Mirror Lies«, ki vsebuje melodičen, bodrilen refren, vsebuje skorajda ikonoklastični Arena aranžma kakršen je značilen za njihova najbolj reprezentativna dela. Po ambientalnem utripu nekoliko spominja na kakšno izmed »Contagion« (2003) kompozicij. Pevec Paul Manzi, ki se je moral prej kar nekaj let otresati dolge sence predhodnika Roba Sowdena, verjetno še vedno najbolj priljubljenega vokalista v Arena zgodovini, je zdaj dokončno postal ključen faktor pri oživljanju Nolanovih kompleksnih besedil ter Cliveovih, Johnovih in Mickovih skladateljskih vizij v napeto zvočno dramo. Njegova barva glasu ni dosti drugačna od predhodnika, obenem pa si ga je zlahka mogoče zamisliti v Iron Maiden tribute bandu ter se idealno zlije z Arena zvočnim pristopom, ki se velikokrat nahaja vmes med simfoničnim progresivnim rockom in progresivnim metalom.
»Scars« vsebuje melanholično-nostalgični refren, ki nekoliko spominja na Arena klasiko iz večih nadaljevanj z naslovom »Crying For Help«, ter epsko kitarsko solažo v režiji virtuoza Johna Mitchella, ki se poleg dela z Areno ukvarja še s kopico drugih skupin na čelu z It Bites in stranskih projektov. »Paradise of Thieves« vsebuje krepak rif in inteligentno stopnjevanje napetega vzdušja. Za snovanje slednjega so Arena v vseh teh letih postali zares popolni specialisti. Tudi to pot je v ospredju melodičen in melanholičen refren, ki tej stvaritvi omogoča do statusa nemudne Arena klasike. »Red Eyes«, ena izmed najbolj mračnih »Double Vision« stvaritev z vrhunsko ambientalno dramo, vsebuje mogočni orglarski aranžma ter jeznorite kitarske pasaže, čemur sledi presenetljiv preobrat v ambientalno svetlo sekcijo z zmagovitim refrenom. Neobičajni rabi vokoderja v srednjem delu sledi prehod v zmagoslavno sekcijo s slojevitimi kitarsko-klaviaturskimi harmonijami, medtem ko je inteligentni zaključek z melotronskimi valovanji eden izmed najboljših v dosedanji Arena zgodovini.
Akustično usmerjena balada »Poisoned« predsavlja svojevrstno presenečenje, saj Arena do zdaj niso ustvarili prav veliko balad, a predvsem na račun Manzijeve izvrstne pevske predstave izpade odlično. Epski finale »Double Vision« pa predstavlja 22-minutna epska mojstrovina »The Legend of Elijah Shade«, ki je zamenjala »Immortal?« (2000) klasiko »Moviedrome« v vlogi najdaljše skladbe v dosedanji Arena zgodovini. Kljub temu, da ni popolnoma jasnih konceptualnih iztočnic, je mogoče razbrati, da je zlovešči Elijah Shade, ki je v vsej grozovitosti upodobljen na naslovnici tega albuma, eno izmed imen za demonskega obiskovalca in skušnjavca, ki se je v vmesni vlogi hudiča in smrti pojavil že na »The Visitor«. Nolan se je vedno rad zabaval z liki iz mitologije antičnih ljudstev, viktorijanskimi temami, duhovi ter skrivnostnimi, temačnimi liki in silami, ki preizkušajo moralno zavest človeštva. Tokrat je v besedilu predstavil inkarnacijo ultimativnega zla, ki v zameno za izpolnitev najglobljih hrepenenj zahteva človeško dušo. Ena izmed najbolj mračnih, vikotrijansko začinjenih pustolovščin v Arena povesti se odpre z zloveščimi, demonskimi zvoki, medtem ko bi lahko otvoritvena sekcija služila za zvočno podlago kakšne filmske grozljivke. Sledi prehod v ognjevito sekcijo, ki je odpeta z izjemnim žarom, medtem ko vmesne, kompleksne inštrumentalne sekcije še povečujejo temačno dramo in vsesplošno ambientalno intenzivnost. Dolgoletni privrženci bodo ob poslušanju nekaterih sekcij in ob izmenjavanju dramatičnih simfoničnih aranžmajev ter slikovitih harmonij zagotovo zaznali nekatere vplive iz Arena preteklosti, tudi iz njihovega zgodnjega obdobja. Še ena zanimivost tega monumentalnega epa, ki se zaključi na skrajno zlovešči način, je ta, da mogočni refren nastopi šele malo pred njegovo polovico.
Članom Arene, ki si za sleherni novi studijski projekt vedno vzamejo dovolj časa, da je uspeh na koncu zagotovoljen, je z »Double Vision« uspelo ustvariti mračno mojstrovino epskih razsežnosti, katera nadaljuje njihovo zavidljivo tradicijo ambientalno izjemno intenzivnih albumov. Predvsem s pomočjo zaključne mračne odisejade o Elijahu Shadeu, likom s katerim se zagotovo ne bi želeli srečati, pa osvoji naslov najbolj vznemirljivega Arena dosežka iz Manzijeve ere. Po doglem času je ista Arena zasedba z ne več novim basistom Kylanom Amosom uspela zdržati skupaj za več kot en album in upajmo, da bo tako ostalo vsaj še nekaj let. Do naslednjega Arena studijskega albuma bo verjetno spet potrebno čakati kar nekaj let, a bo čakanje s pomočjo »Double Vision«, ki bo dolgoletne privržence v trenutku zasvojil, zagotovo veliko lažje.
na vrh