Gillan, Ian: Double Trouble

Z Double Trouble Gillanovi vrabčki stopajo prvi korak v tako imenovano post klasično obdobje zasedbe, ki je po odhodu Bernieja Tormea, svoje upe sprva začasno polagala v mlečnozobca, ki ga večina med vami danes dobro pozna po imenu Janick Gers. Ogorčeni Bernie se je po dobrih treh letih trdega dela razumljivo naveličal Ianovega finančnega mešetarjenja. Trenja so naposled pripeljala do popolnega brodoloma razmera na relaciji med pevcem in kitaristom. Gillan pa se takim "malenkostim" seveda ni pustil motiti. Z Double Trouble ga tako ponovno zalotimo neomajno zvestega brezobzirnemu rokerskemu paradiranju predhodnih albumov.

I'll Rip Your Spine Out priča o tem, da Gillana smisel za humor še ni zapustil. Ostro rock odžaganko lahko brez obotavljanja uvrstimo v katalog najimenitnejših Ianovih stvaritev. V brskanju po njegovi ponudbi boste kaj kmalu naleteli še na Men Of War, definitivni Double Trouble favorit. Da vse le ne teče tako brezhibno poskrbi Sunbeam, čudna Gersova stvaritev, ki se statusu obetavnega avtorskega doprinosa novinca ogiba po zaslugi lastne naivnosti, mogoče celo plehkosti. Nasploh Gers vseskozi ostaja največja Double Trouble uganka. Njegovo prisotnost je z redkimi izjemami moč občutiti le v obliki previdnega spremljanja Townsovih ritmično melodičnih variacij na raznobarvne pogosto tudi jazzy obarvane tematike. Kot popolno nasprotje pa je samozavest, s katero se Colin loteva inštrumentalnega bremena zasedbe naravnost osupljiva, vseeno pa bolj kot to v ušesa sili manjko kemije v njegovem odnosu do vajenca na kitari. In seveda obratno!

Po razgibani, a sila povprečni Hadely Bop Bop, ter malenkost konkretnejši Life Goes On, Ian nadaljuje tradicijo lotevanja apokaliptično naravnanih tematik z Born To Kill. Skladba se, predvsem po zaslugi neutrudljivega Colina Townsa, polašča zanimivih nagibanj stran od konvencionalnih rokerskih okvirov, s čimer napev pridobiva na fleksibilnosti, od heavy metala, pa do poslušljivega pogojno rečeno eksperimentiranja s pop motiviko. Vsesplošni drami primeren ton daje zanesljivo dostavljen Ianov vokal, ki v zaključku studijske polovice albuma, po dolgem času spet uspešno lovi vokalne norme slavnih Deep Purple dni!

Druga polovica Gillanovih "težav" prinaša koncertno izkušnjo iz Readinga, točneje iz 29. avgusta 1981, ko se je zgodil že četrti obisk priljubljenega shajališča ljubiteljev težko metalnih zvokov, ki pa navkljub pestri beri zavidljivega rock & roll manevriranja, prepogosto pušča grenak priokus. Marsikaj se je spremenilo od premiernega Ianovega nastopa na tem nekoč prestižnem rock festivalu. Poleg kadrovskih rošad tu ne moremo mimo opazno iztrošenega Ianovega glasu. Ta v nekoč najzanesljivejših legah mnogokrat prav neokusno podleže znamenito hropečemu falcetu, katerega hrapavost je Ian do dandanes že uspešno nadgradil v ušesa parajočo gmoto astmatičnega odkašljevanja! Razlogov za veselje tule vseeno ostaja v izobilju. No Laughing In Heaven in Mutually Assured Destruction prekipevata od značilne Gillan magije, medtem ko velja izključno z besedo čarobno opisati daleč najbolj prepoznaven Ianov bluesy ekperiment If You Believe Me. Posnetek kot nekakšen "črni raček" edini izvira iz Rainbow koncerta 4. marca 1981, torej zadnjih dni Bernieja Tornea. Razlika je očitna. Famozni paket Torne/Towns deluje kompaktnejše, ostrejše in neprimerljivo bolj inovativno. Nič čudnega, da se v primerjavi z Rainbow nastopom, Gillanovi fantje na odru Readinga zdijo kot lokalne zvezde, katerih sonce je počasi a zanesljivo že pričelo zahajati.