Annihilator: Double Live Annihilation

Drugi živi album po dolgih dvanajstih letih je le privekal na svet. To sploh ni pomembno ob dejstvu kakšne izredne kvalitete ponujajo Annihilator na njemu. Ni ga pravšnjega krotilca za tole ogenj bruhajočo beštijo!

Perfektno usklajeno žaganje obeh ESP motork (da, uganili ste, ena od njih je seveda kopija Gibson Flyin' V) je pod taktirko Jeffa Watersa (ki je, brez skrbi poleg kopije, oborožen tudi z originalno črno Gibson Flyin' V) genialno razdeljeno v produkciji. Delo Jeffa na desnem in Currana na levem monitorju je popolnoma razločno slišno in ponuja natančno kopijo, ki odpihne poslušalca naravnost na koncert Annihilator, kjer si lahko predstavlja podivjanega malega irokeza, ki se skupaj s svojo kitaro kopa v peklenskem bazenu lastnega potu. Kitarski dvojec se je fenomenalno ujel in uprizoril pravo odo rifingu! V perfektni "tajming" rifinga obeh kitar nas popelje takoj otvoritveni Murder. Ritem linija je usklajena, prekleto dlakocepsko natančna. Kako skladni so fantje na odru je posebej izrazno v pavzah, med brezkompromisno navitim in skrajno našpičenim rifingom, v kompleksnih prehodih ter med uničujočim treskanjem dvojnega bas pedala bobnov. Annihilator poznajo le peto avtomobilsko prestavo. Postava buta na odru izredno kemijo, ki je prvovrstni krivec za izredno energičnost odrske predstave. Joe Comeau potrjuje še enkrat več pravšnjo izbiro za bend in s svojim divjim in agresivnim ter strukturam verzov pridno prilagajajočim se vokalom, uspešno oživlja glasbeno poslanstvo skupine. Fantastična mešanica surovega predrznega in brezkompromisnega ultražlahtnega traširanja, pridihov klasičnega Priest/Maiden metala osemdesetih in Motörheadske ter AC/DCjevske rokenrolerske arogantnosti je uspela ujeti na najlepši možni način surovo bit skupine in ponudila njenim častilcem direktni šus v žilo!

Skupina je zajela v prvem ploščku pesmi od obdobja "King Of The Kill" albuma pa do danes ("Criteria For A Widow" pesmi niso bile vključene v set listo), medtem ko na drugem ploščku lahko prisluhnete starejšim nenadkriljivim kreacijam. Ponorelim Phantasmagoria, I am In Command, Set The World On Fire, Crystal Ann/Alison Hell (hej, kakšna ubijajoča vokalna predstava, ta klasika je še vedno nedvomno naj umetnina celotne set liste) in seveda Never, Neverland. Iz "Waking the Fury" albuma šponajo fantje ošiljeno Ultra-Motion, klasično heavy metalsko nastavljeno Torn, My Precious Lunatic Asylum s fantastičnim srednjim delom družno hrumečega basa in genialne Jeffove solaže, The Blackest Day s Curranovim (za Jeffa je bivši Nevermore kitarist gotovo srečni nabor NBA št. 1) "introm" dovršenih "slideov" na kitari in impresivnega naslanjanja po tremolu, ne pozabijo pa tudi na krvoželjnega napadalca Striker. Razbijte si glave! Do konca prepričljiva in iskrena predstava!

Za tiste, ki iščete dlako v jajcu je poskrbljeno, saj lahko slišite najmanjšo delikatnost v zvoku odrskega nastopa skupine. Vseskozi s polnimi jajci in brezmadežno seva tale izdelek "prizemljeno živalski" in surovo realističen izraz skupine. Prerojeni skozi novo postavo bruhajo Annihilator izredno kemijo na odru, zvok je svež in kreativen. O dvojni živi "anihilaciji" ne razmišljajte, pač pa si jo preprosto omislite.