Doors, The: Doors

Album, ki nosi kar samo ime skupine The Doors, je izšel leta 1967 in je bil poleg Sgt. Pepper's Lonely Heart Club Band legendarne skupine The Beatles eden najboljših umetniških stvaritev tistega leta. Poleg tega velja za enega najboljših albumov skupine na sploh, tako v ustvarjalnem, kot tudi komercialnem smislu, saj je uspel pritegniti veliko množico poslušalcev.

Največji vpliv na nastanek prvega Doors albuma je imel vsekakor pevec Jim Morrison. Predstavi ga ne le zgolj kot rock pevca, ampak tudi kot poeta, saj je večino besedil prispeval k albumu ravno on. Bil je prvi uspešen album, ki je združil dušo rocka z dodatki jazza, latino ritma, osnovnega popa, kot tudi čistega bluesa. Lahko bi rekli: za vsakega se najde nekaj! Prav ta raznolikost v glasbenih stilih dela Doorse tako drugačne in tako zelo prepoznavne, vendar na prvem albumu je ta raznolikost še toliko bolj očitna, saj je skupina takrat prekipevala od energije in ambicij.

Samo bistvo albuma predstavlja pop skladba "Light my Fire" po kateri Doorse prepozna tudi danes skoraj vsak. Glasba in besedilo se fenomenalno spajata in na tak način stopnjujeta napetost, dokler na koncu ne pride do "resničnega vizualnega orgazma v obliki zvoka", ki ga povzroči njen zaključek: "C'mon, c'mon, c'mon!". Zanimivo je predvsem to, da avtor besedila najbolj komercialne in znane skladbe The Doors ni Jim Morrison, temveč kitarist Robie Krieger. V originalu je bila skladba daljša, vsebovala je namreč dolg solo del, vendar so jo morali na zahteve radijskih postaj očitno skrajšati. Še ena izmed tipičnih, vendar trših skladb je vsekakor "Break on Through (to the other side)" s katero se album pravzaprav začne. Zvok orgel izpod prstov Raya Manzareka in trd Morrisonov vokal ter tipično besedilo nam razkrivajo pravi, tako imenovani tipični "Doors sound", po katerem jih lahko prepoznamo povsod. Velik pomen ima na albumu epska skladba "The End", ki je znana tako po njeni mistični vsebini (naslika nam namreč prizor Ojdipovske ljubezni) kot tudi po tem, da je najdaljša skladba na celotnem albumu, saj traja krepko čez enajst minut. Pesem se začne z nežnimi zvoki kitare in udarci tamburina, ko se nenadoma oglasi Morrisonov temačen pridigarski glas, ki nam začne pripovedovati zgodbo o smrti. Bobnarski vložki Johna Densmora skozi celotno pesem omogočajo Morrisonu lirično svobodo in prav zaradi tega je Jim besedilo največkrat prilagajal po lastni volji. V nasprotju z vso to temačnostjo "Soul Kitchen" poudarja, kako pomembno je, da znamo določene stvari pozabiti, če hočemo ostati v tem krutem svetu čustveno nedotaknjeni ("learn to forget") in provokativna "Twenty Century Fox", ki že v samem imenu skriva kritiko ene največjih znanih filmskih produkcij prejšnjega stoletja. Prelepa balada "The Crystal Ship" je v bistvu ljubezenska pesem začinjena s podtoni strasti in poželenja, ki prikazuje podobo Morrisonove ikone na tisočih posterjih in plakatih, ki krasijo stene njegovih oboževalcev. Prav tako na albumu lahko zasledimo dve priredbi in sicer "Alabama Song", ki se navezuje na staro nemško opero Kurta Weilla in Bartolta Brechta-The Rise and Fall of the City of Mahagonny iz leta 1920 in skladba "Back door Man" dveh največjih bluesovskih glasbenikov dvajsetega stoletja Willieja Dixona in Chesterja Burnetta znanaega tudi kot Howlin' Wolf. Proti koncu najdemo tudi nekoliko lahkotnejše skladbe, kot na primer "I Look at You", hipnotično "End of The Night" in "Take It As It Comes", ki sicer nimajo neke globlje vsebine (mogoče je fantom zmanjkalo idej), ampak še vedno tvorijo celoto albuma.

Album vsekakor spada med rock klasike in bi ga priporočala prav vsakomur, še posebej pa nekomu, ki glasbe The Doors še ne pozna. Za tisti čas je predstavljal nekaj popolnoma novega in je z melanholičnim zvokom in skrivnostnimi besedili Doorsom omogočil ne samo trenutne slave, ampak tudi to, da so se za vedno zapisali v zgodovino rock glasbe.