Vselej kadar ima lisičji parkelj Rudi poredne otročiče kot sta Janko in Metka trdno v šahu, se cel pekel trese v strahu pred prihodom neukrotljive dece. To je prva misel, ki pride na pamet ob pogledu na hudomušno naslovnico tega izvrstnega albuma. »Doomsday Afternoon« je bil šesti studijski dosežek v režiji genialnega ameriškega multiinštrumentalista, pevca in skladatelja Phideauxa Xavierja ter obenem drugi del njegove ambiciozne konceptualne sage o distopični, apatični in ekološko destruktivni družbi pod budnim očesom 'Velikega brata', kjer sta glavni vrednoti profit in varnost. Zveni znano? Phideaux je eden izmed osamljenih sodobnih ameriških glasbenikov in stihotvorcev, ki piše inteligentna, družbenozbadljiva besedila zaradi česar se je marsikomu že zgodilo, da ga je zamenjal za kakšnega evropskega progrockovskega glasbenika (nekaj so k temu gotovo prispevale tudi njegove francoske korenine).
Razen tega Phideaux uspešno združuje nekatere najboljše elemente simfoničnega prog rocka z vplivi zgodnjih Genesis, King Crimson, Camel, Pink Floyd in Van Der Graaf Generator z zborovskimi ženskimi harmonijami, psihadeličnim rockom in folkom, pa še kakšen drug žanrski priliv se znajde zraven. Obenem pa mu uspeva celo to, da niti en aranžma na njegovih albumih ne spominja na nekaj kar zveni znano iz del različnih prog klasikov, kar se rado dogaja prog revitalistom t.i. tretjega vala. Xavier je na »Doomsday Afternoon« ubral skoraj popolnoma drugačen slogovni, pevski in aranžerski pristop kot na bolj kompaktnem predhodniku »The Great Leap« (2006), ki je bil prvi del prej omenjene konceptualne sage o distopični družbi.
»Doomsday Afternoon« je namreč v primerjavi z bolj psihadeličnim in folk usmerjenim predhodnikom prava poslastica za vse ljubitelje 'starošolskega' prog rocka, kakršne znotraj ameriške prog produkcije z izjemo nekaterih 'osamelcev' ni bilo slišati že lep čas, zato ni čudno, da je bil to prelomni Phideaux album, ki je Xavierju dokončno prinesel spoštovanje tudi najbolj izbirčnih prog gurmanov, katerih njegovi dotedanji projekti še niso uspeli popolnoma osrečiti. Ta mojstrovina je bila torej zaradi svoje kompleksne kompozicijske in ambientalne narave bližje albumu »Chupachabras« (2005), medtem ko je bil »The Great Leap« bližje albumu »Ghost Story« (2004).
Ženskih vokalnih prispevkov v režiji rednih članic Phideauxovega banda, Ariel Farber, Molly Ruttan in Linde Ruttan Moldawsky, ki so kar nekajkrat prevzele glavne vokalne harmonije, je bilo tokrat več kot v preteklosti, kar je bilo dobro, saj so lepo uravnotežile ambientalno razmerje do Xavierjevega karizmatičnega petja. Slednji je večino skladb na »Doomsday Afternoon« odpel skoraj popolnoma drugače kot na »The Great Leap«, kjer je zvenel precej bolj psihadelično, obskurno in manj sofisticirano, medtem ko tokrat njegov vokal izpade precej bolj prijetno za vse ljubitelje simfoproga.
Kompleksnih multiharmonij, mogočnih orkestralnih aranžmajev, zanimivih improvizacij in nepričakovanih časovnih prehodov skozi celoten album zlepa ne zmanjka, medtem ko je epskih, melanholičnih in mračnih ambientalnih trenutkov, ki čudovito dopolnjujejo distopični koncept, prav tako v izobilju. Poleg dveh dolgoletnih sodelavcev, kitarista/producenta Gabriela Moffata in bobnarja Richa Hutchinsa, ki sta blestela kot še nikoli poprej, se je tokrat še posebno izkazal novi klaviaturist Mark Sherkus na tradicionalnih simfoprog klaviaturah. Xavierju, ki je poleg tradicionalnih pevskih nalog odigral kar nekaj klaviatur na čelu z minimoogom ter dvanajstrunsko kitaro, pri ustvarjanju svoje glasbe nikoli ni dal veliko na golo virtuozno 'napihovanje' med inštrumentalnimi sekcijami. Na albumu je resda kar nekaj virtuoznih, tehnično zavidljivih trenutkov, vendar ti nikoli ne grejo čez mejo dobrega okusa, poleg tega je pri Phideauxu melodična komponenta ves čas bistvenega pomena.
»Doomsday Afternoon« je v slogu Pink Floyd mojstrovine »Wish You Were Here« (1975) zaznamovan z dvema medsebojno povezanima epskima skladbama, ki zaznamujeta otvoritveni in zaključni del albuma in skupno po dolžini dosegata skorajda pol ure. Xavier ne pozna usmiljenja do družbenega ustroja, zato že na otvoritvenem epu, pomenljivo imenovanem »Micro Softdeathstar«, razgrne podobo sodobne distopične družbe, ki služi avtoritarnim vzvodom 'Velikega brata' in z navdušenjem uničuje vse kar ji pride pod roko.
Spokojni uvodni del, kjer Xavierjev vokal izseva neprikrit sarkazem, že kmalu preide v energične sfere z mogočnim plastmi hammond orgel, nabrušenimi pasažami na električni kitari in krasnimi vokalnimi harmonijami. Vsaka sekcija na tem čudovitem epu je popolnoma drugačno poglavje. Tako se lahko v začetnem delu uživa v rustikalnih godalnih aranžmajih, eteričnih klaviaturskih zavesah in ganljivih vokalizacijah s čimer počasi raste napeta in melanholična atmosfera. Dramatični preobrati skozi ritmično razburkane meandre, kjer kraljujejo imenitni orkestralni aranžmaji in briljantne ženske vokalne harmonije, dodatno zabelijo nepredvidljivo naravo tega odličnega družbenokritičnega epa.
Čudoviti inštrumental »The Doctrine Of Eternal Ice (Part One)« se odpre s pompoznimi pasažami na minimoogu, medtem ko mogočno atmosfero soustvarja razvejano orkestralno zaledje. Bravurozni pihalni aranžmaji so prava paša za ušesa, medtem ko so klaviaturske improvizacije tokrat posebno poglavje zase. Tudi Moffat se tokrat na električni kitari solistično dodobra razživi. »Candybrain« je s svojim skrivnostnim in mrakobnim vzdušjem v stilu kakšne gotske filmske produkcije v režiserski domeni Tima Burtona, še en nazoren dokaz, da Xavierju nikakor ne primanjkuje aranžerskega in improvizacijskega duhovičenja. Phideaux se tokrat izkaže s čustveno bogatim petjem in subtilnim igranjem dvanajstrunske kitare, medtem ko nostalgično atmosfero še povečajo ganljive ženske vokalne harmonije.
»Crumble« je kratki, vendar ambinetalno bogat inštrumental, ki vsebuje nežne klavirske aranžmaje in zborovske vokalne harmonije. »The Doctrine Of Eternal Ice (Part Two)« je še bolj ambiciozen dosežek od prvega dela 'doktrine večnega ledu', kjer Xavier ostro obračuna z družbenim konformizmom in apatijo ter nekaterimi preostalimi boleznimi sodobne distopične družbe. V uvodnem delu se na harmoničen način izmenjujeta moški in ženski glavni vokal, nakar zavladajo mogočne orkestralne zavese, kar tej ambiciozni kompoziciji vnese epski pečat. Xavier vnovič navdušuje z vokalno zajedljivostjo, tako neznačilnim za ameriškega rock pevca, medtem ko se v besedilu ne neha rogati človeškim 'ovcam', ki ne bi za nobeno ceno prenehale nastavljati biča svojim gospodarjem v zameno za 'varnost'. V zaključnem delu se Xavierju in tovarišijo posreči ustvariti zelo zanimiv in inovativen inštrumentalen motiv, nakar zavladajo mogočne inštrumentalne variacije, ki še povečajo epsko atmosfero.
ABBA so svoje čase peli »Thank You For The Music«, medtem ko gospod Phideaux poje »Thank You For The Evil«. Slednji se odpre z eteričnim uvodnem delom, kjer se pretakajo čudovite klaviatursko-kitarske harmonije in kjer ni moč zgrešiti, kako pomemben vpliv na Xavierjevo glasbeno pot so bili Pink Floyd. Vse na tej epski mojstrovini je podvrženo grajenju eterične atmosfere, medtem ko Phideux, ki je vnovič v 'ciničnem elementu', po kameleonsko preobrazi svoj vokalni pristop. Melodične narave posameznih aranžmajev ne zmotijo niti vmesne klaviaturske in kitarske improvizacije, ki so odigrane na zavidljivi tehnični ravni. »A Wasteland Of Memories« vsebuje dramatične, pastoralno-rustikalne aranžmaje na godalih in ganljivi ženski vokal, kar deloma opomni na nekatere najboljše trenutke iz kariere legendarnega Mike Oldfielda. »Crumble«, klavirsko usmerjena balada s krhkimi aranžmaji in glavnim ženskim vokalom, je še en lep dokaz, da je mojster Phideaux vselej znal ustvarjati tudi kompaktne skladbe z ugodnim komercialnim potencialom.
»Formaldehyde« je briljantno aranžirana poslastica s progfolkrockovsko naravo, kjer se bohoti flavtistična pastoralnost ter nežni akordi akustične kitare, medtem ko minimoog lepo začini vsesplošno keltsko atmosfero sredi katere se glavni ženski vokal znajde kot ulit. Enako velja tudi za Xavierjevo petje, ki poskrbi za učinkovit ambientalni kontrast. Nostalgično vzdušje bo všeč vsem progfolk zanesenjakom ter ljubiteljem nekaterih sodobnih tovrstnih skupin na čelu z Mostly Autumn in Karnataka. Prebrisana, zaključna inštrumentalna sekcija pa je popolnoma specifična za gospoda Phideauxa, ki je med svoje poglavitne vplive vselej štel tudi Jethro Tull kar se tu nazorno sliši.
Skorajda petnajstminutni zaključni ep, »Microdeath Softstar«, predstavlja ambientalni klimaks »Doomsday Afternoon«. Sakralnemu uvodu z gostimi plastmi orgel in eteričnim zborovskim harmonijam sledi prehod v inštrumentalno, kompleksno sekcijo, znotraj katere se stopnjuje melodramatično vzdušje. Epski simfonični aranžmaji so nadgrajeni s kontrastnimi vokalnimi harmonijami med Xavierjem in pevkami, pri čemer ne manjkajo številne nabrušene variacije med klaviaturami, kitaro in godali ob katerih bodo uživali vsi ljubitelji 'stare šole' progresivnega rocka. Ne glede na briljantne inštrumentalne trenutke pa je Xavierjev vokal tisti, ki med cefranjem samodestruktivne družbene realnosti na karizmatičen način povezuje posamezne aranžmaje in album prepričljivo privede do epskega zaključka.
»Doomsday Afternoon« je mojstrovina sodobnega progresivnega rocka in album, ki je Phideauxa Xavierja dokončno katapultiral med najbolj vznemirljive progrockovske izvajalce 21. stoletja. Vse na tem albumu v izvedbi nepoboljšljivega glasbenega perfekcionista je uresničenje sanj za vse tiste, ki so bili prepričani, da sodobna prog rock scena ne more ponuditi nič posebno inovativnega in duhovitega. »Doomsday Afternoon« bi moral postati šolski primer, kako se ustvari sodobni in originalno zveneči simfoprogrockovski album. Xavier je že leta 2013 napovedal izid tretjega dela konceptualne trilogije, vendar bo potrebno na izid »Infernal« še nekaj časa počakati, kar je po svoje dobro, saj je hiperaktivni možakar na svoj tipičen, perfekcionističen način zaposlen s slehernim zvočnim detajlom in hoče iz snemalnega procesa iztisniti res maksimum.
na vrh