Po izdaji istoimenskega prvenca leta 1976, so Boston jezdili na orjaških valovih velikega komercialnega uspeha. Album se je namreč zapisal v ZDA, kot najbolje prodajani prvenec rocka vseh časov, saj se je prodal v preko 17 milijonov kopijah.
Album "Don't Look Back", njegov naslednik, ki je izšel dve leti kasneje, ohranja vse zaščitne znamke revolucionarnega zvoka prvenca. Boston, so bili v tistem času pravi obliž na zaton popularnosti progresivnega rocka in pojav splošne degradacije poprej konsistentnih izdaj različnih izvajalcev dovršenega komponiranja v rocku, ki ga je pričela razjedati plesen porajajoče punk glasbe. Ker je prvenec skupine založbi Epic prinesel ogromen zaslužek, je ta čvrsto pritisnila ob skupino, da ta čim prej izda novi album, kateri bi nadaljeval curljanje milijončkov na njihove bančne račune.
Naslovnica za album je nastala na podlagi navdiha nad neko računalniško igrico, medtem ko masivi kristalnih stebrov, zlasti na zadnji strani naslovnice, spominjajo na dom, v kakršnem prebiva naš stari kolega Clark Kent, kadar se preobrazi v "supermana". Album so nameravali Boston sprva poimenovati v "Arrival", a so ugotovili, da album s tovrstnim naslovom že obstaja in pripada skupini Fleetwood Mac. "Don't Look Back" je bil celo prvi album, ki so ga leta 1983 pričeli "štancati" v zelo nizki (preizkusni) nakladi za izdajo na formatu zvočnega nosilca kompaktne zgoščenke (CD), a do izdaje zaradi nesoglasij med založbo Epic in Scholzem ni prišlo takoj, pač pa šele čez nekaj let. "Don't Look Back" je izšel leta 2006 v remastirani obliki znova. Za njegovo novo zvočno obdelavo je poskrbel Tom Scholz osebno.
Tudi Boston drugi album nadaljuje tradicijo prvenca in naslovna skladba albuma "Don't Look Back" (Top 10 hit Billboardove lestvice, ki je zasedel 4. mesto, kot najvišjo uvrstitev) je natanko to, kar človek pričakuje in želi slišati na Boston albumu, potem ko se spozna z More Than A Feeling prvenca. Epska bombastičnost visoko pretočne motivske melodične spevnosti, polnost zvočne slike, nenehna čvrsta komunikacija med Delpovim slikovitim jasnim melodičnim avtoritativnim vokalom, vrhunsko skombiniranim v refrenu z drama vokalnimi kitarskimi harmonijami, deluje nepovratno pogubno in momentalno infektivno, kot ljubezen na prvi pogled za vsakogar, ki išče perfekcijo v popolni melodiji in produkcijski zvočni sliki. Če se ozremo po največjih trenutkih albuma "Don't Look Back", ni treba prav veliko brskati. Ostanimo kar pri hitih. A Man I'll Never Be (top 40 hit Billboardove lestvice) je epska power balada, ki jo krasi mojstrska kombinacija subtilnega refrena, katera preklopi v bombastiko arensko orientirane spevnosti udarnega refrena v katerem zraste v vseh razsežnostih zvok kitarskih harmonij. Z njimi Boston v svoj izraz znova dozirajo intenziven drama dotik in duhovito, a skladno kontrastno utripanje dinamičnega valovanja skozi melodično barvitost motivov skladbe. To je skladba, ki v primeru Boston predstavlja njihovo "Bohemian Rhapsody", pripravljeno in servirano seveda po Boston receptu. Da so možje rasli ob rock n' rollu opozori preskok na Feelin' Satisfied (top 50 hit, Billboardove lestvice), ki znova pričara edinstvenost ekspresij vseh zaščitnih znamk skupine. Predrefren je podrejen tipičnemu rock n' roll potresu, ki deluje bizarno povedano, kot bi Grand Funk Railroad zamenjali vile in kmečke predpasnike za večerno "smoking" toaleto. Boston, pa v refrenu znova uporabijo riff, ki na moč vleče na More Than A Feeling zapeljivost ter ji poleg obvezne magije ustvarjene med Delpovim vokalom ter vokalnimi harmonijami, dodajo značilno podloženi arena "claping beat" šarm z More Than A Feeling. Album se nadaljuje v intenzivnem galopu še naprej z razvratno Party tej pa sledi zasanjana Used To Bad News, ki nehote po olepšavah z dotiki orgel, podloženimi z akustično kitarsko spremljavo, bluesy dotikom Brada Delpa, spomni bežno na nekaj kar so v tistem obdobju počeli Uriah Heep z Johnom Lawtonom na vokalih. Album, ki se zaključi s sicer kompaktnim in tipičnim Boston pompy rock n' roll štiklom srednje hitrega tempa in nalezljivih vokalov Don't Be Afraid ravno na tej točki opozori, na svojo edino hibo. Album je namreč občutno prekratek.
Scholz je v tem obdobju prišel v hud navzkrižni ogenj zaradi vsiljevanja politike založbe Epic do skupine, da ta spravi od sebe čim prej novi album. To je bilo za perfekcionista Scholzovega kova namreč absolutno nesprejemljivo in definitivno smo ostali ljubitelji tovrstne glasbe prikrajšani najmanj za eno pesem, če ne več. To je potrdil tudi sam Scholz, ko je nekoč izjavil, da album ne dosega zahtevanih kakovostnih standardov skupine, saj je bil narejen v naglici ter ob tem izrazil osebno razočaranje zlasti nad kakovostjo druge polovice albuma.
Ne glede na vse to kar se je dogajalo v zakulisju, sta lahko obe strani zadovoljni. Založba, ki je prodala album v skupno prek 7 milijonov kopijah ter na drugi strani skupina, ki je od sebe, kljub Scholzevim (upravičenim) pomislekom, spravila še eno klasiko in izreden glasbeni dokument, ki je s svojo neprecenljivo svojevrstno karizmo še nadalje na široko odstiral zastore z razgledi v nova prostranstva popularizacije AOR glasbe. Poslušanje "Don't Look Back" ostaja zato tudi v novem tisočletju svojevrstna, nadvse privlačna in predvsem veličastna rock n' roll avantura.
na vrh