Aerosmith: Done With Mirrors

Aerosmith so svojo vrnitev na čelo hard rock srenje strumno zastavili, najprej z menjavo založbe, ki je po prenehanju dolgoletnega sodelovanja s Columbia Records leta 1985 "osedlala hrbet" Davida Gefffena, novembra istega leta pa je v kar preveč optimističnem razpoloženju luč sveta ugledala "Done With Mirrors", prva Aerosmith plošča po debaklu, ki je na začetku 80tih let botroval neslavnemu razkroju ene najbolj vplivnih hard rock zasedb vseh časov. Medijsko močno izpostavljena vrnitev je postregla z nemalo dvomi in vprašanji, katerih odgovori so ostali precej izmuzljive narave. V primeru "Done With Mirrors" ne gre le za način vrnitve titanov ameriškega rocka, ki so si povrnitev zaupanja najzvestejših oboževalcev do neke mere jemali kot nekaj samoumevnega, normalnega, temveč predvsem za vprašanje zmožnosti preživetja zasedbe, ki se je z žarečo odločnostjo v očeh vsaj navidez odločila presekati s preteklostjo. Prav v ustvarjalnem smislu je bila to vse prek kot lahka naloga, ki so jo Aerosmith z izkušnjami in železno voljo sicer "rešili" uspešno, a grenak priokus je vseeno ostal. Problem pri načrtovanju tako želenega povratka v slogu nekakšnega velikega poka tiči v pomanjkanju razumevanja za iskanje novih načinov izražanja, ki Tylerjevo četico na albumu do neke mere drži ujeto v preteklosti.

Občasni izbruhi vzajemne ustvarjalne kemije dvojice Tyler/Perry, ki smo jim na albumu priča, so prav zato toliko bolj dobrodošli, sploh ob odskoku v funky vode s "Shame On You", ali ob Perryjevemu raztegovanju slidea na "She's On Fire", ki na moč spominja na osnovni motiv "Chese Cake", tokrat za spremembo v akustični preobleki. Do tule vse lepo in prav. Pred tem Tyler in Perry v polno zadeneta še z malenkostno rearanžirano verzijo "Let The Music Do The Talking", gorljivo mešanico visokooktanskega rock & rolla, ki se proti vsem pričakovanjem na koncu ustali celo v vlogi edinega kredibilnega favorita albuma. Spravljiv Tylerjev poklon v obliki priredbe vrhunca Perryjeve solistične kariere že v samem uvodu v album naznani pomenljivo splavitev rehabilitacije ustvarjalnega odnosa obeh. Kot že rečeno pa se težko pričakovani nastop slednje zaključi z mešanimi občutki, predvsem na račun preživetosti in dotrajanosti samega pristopa na ostanku plošče, katerega korozivni efekt na kvaliteto albuma se razteza od strukturiranja skladb do sterilnosti končnega produkcijskega pakiranja.

"Done With Mirrors" izpelje nemalo število okornih manevrov okoli lahkomiselno sestavljenih skladb, katerih očitno primarna naloga je surova demonstracija polnomastnega dolgočasja. Sicer korajžno korakanje peterice hitro zadiši po nostalgiji, preliti s spomini iz nekega drugega obdobja, kot lepo nakažejo "The Hop", Gypsy Boots" in "The Reason a Dog", a žal brez starega žara in prepričljivosti. Aranžmaji omenjenih motivov so klasično "smithovski", vključujejo značilne Tylerjeve trike z ustno harmoniko in opolzko liriko, manjka pa prepoznavne kitarske bahavosti, kot tudi potentnih kitarskih solaž. Tudi zaključna Stevenova striktno melodična stvaritev "Darkness" ne pride dlje od že slišanega mučenja preprostega klavirskega motiva, ki skuša posledični klišejskosti v nadaljevanju ubežati z razvijanjem v kompleksnejšo melodično strukturo.

Nikakršna skrivnost ni, da so si Aerosmith od "Done With Mirrors" obetali več, kot so na koncu iztržili. Neprijetna prizemljitev je sicer minila brez prask ali odrgnin na samem imidžu zasedbe, se pa je nedvomno kruto poigrala s pregovorno prožnostjo Aerosmith ega. Kakorkoli že, to je bila dobro naučena lekcija, katere poduk je narekoval kasnejši potek nujne artistične preobrazbe bostonskega kolektiva.