Gotthard cvetijo! "Domino Effect" je kulminacija njihovega trdega garaštva, ki očitno dosega artistični vrhunec kariere! Neverjetno je kako jim to uspeva ob akrobacijah ovinkov divje vožnje, ki se sooča z menjavo založb, menjavo članstva zasedbe. A očitno je naveza Leoni – Lee tisti gonilni kreativni nukleus, ki drži skupino skupaj in predstavlja glavnino vsega kar Gotthard so, so bili in upajmo, da ostanejo!
Kljub uvodnemu pozdravnemu poklonu novi plošči gornjega odstavka ne bomo veliko filozofirali. "Domino Effect" je bil izdan vsega po dobrem letu in pol od "Lipservice" (jesen, 2005). In s kvaliteto doseženo v tako kratkem času dokazuje, da zasedba deluje v studiu z idealno delovno kemijo ter nadvse vešče kuje jeklo dokler je razbeljeno, jeklo vrhunsko nerjavečega porekla, ki presega kvaliteto "Lipservice". Do tega so nekoč skupine prihajale počasi (tudi v nekdanjem mainstreamu sedemdesetih in celo osemdesetih), denimo tretji ali četrti album je prinesel njihov artistični "peak" in pošteno priznanje s strani založb (beri: pošteno plačilo, za pošten trud) kot glasbenih mas (beri: zimzelenost). Tudi Gotthard za današnji čas hodijo na našo veliko srečo po tej poti, kar velja za večino hard rock in heavy metal reliktov (če se omejimo le na ta dva žanra). Daleč so od poti mainstreama in MTV-jevskega smradu, kajti tam je politika povsem druga, politika ki v novem tisočletju načrtno uničuje zdravo evolucijo skupin. In Gotthard zvesto izpolnjujejo dva cilja, katerih izpolnjevanje drži zasedbo v čvrsto ponosni erekciji. Prvi je, da sestavijo album, ki jim je njim samim enkratno všečen, hkrati s tem pa nagradijo svoj zvesti krog hard rock poslušalstva, ki še zdaleč ni majhen, z še enim izvrstnim albumom. Zmagovito. Umetniško iskreno svobodnjaško.
Gremo na material "Domino Effect". Kot je Steve Lee v enem od intervjujev obelodanil, se verzi znotraj skladb na "Domino Effect", na kar namiguje že sam naslov albuma, ukvarjajo z širjenjem klevet, neresnic. Te se širijo (kot prepričana in edina sveta resnica) od ust do ust, preko medijev, na koncu prekrije novica cel planet. Stara bolna blodnja človeštva, a v rokah premetencev manipulativna čarobna paličica, zgodovina nas ne nauči žal ničesar. V primerjavi z "Lipservice" je "Domino Effect" zastopan z deležem skladb, ki nosijo več tragične atmosfere v smislu podajanja globine višje intenzitete, skozi telo velikih vodilnih melodij, katere združujejo dramo pridiha melanholije in zvenijo lahko celo kanček zlobnikavo (da celo to pri vselej z radostjo in pozitivo nabitih Gotthard – Gone To Far) ter ob tem ne skrivajo dotika iskrene bolečine. Na albumu ni neposrednih koračnic "Lipservice" in ni čutiti napeljevanja na grešno razvratno "boogie-ranje" množic. Ne boste našli "sing-along" himen All We Are ali Lift 'U' Up z "Lipservice". "Domino Effect" ni tako strastno hedonističen in je temni brat dvojček "Lipservice" in je zato veliko bolj stvaren (ali realen) album. Kitare, ki so v riffingu nižje uglašene, delujejo kot dodatni učinkoviti primež, ki zgrabi poslušalca za ušesa in mu ob velikih klasičnih Gotthard melodijah in genialnemu pevcu Steveu Leeju na vokalih, s peresno lahkoto nažene mravljince vzdolž hrbtenjače.
Kar se skladb tiče, so vse po vrsti v konsistenci enakovredne, tu ni počepov v kakovostnih razlikah med skladbami. Vse sekunde albuma so enakovredne in neverjetno. Navkljub obsedenosti skupine da vključuje po 14. ali 15. skladb na studijske albume, ni najti komada prazne esence ter funkcije namernega polnila. In to v vsega letu in pol, ideje udejanjene povsem prepričljivo, kar se združevanja komponistične dovršenosti, kreiranja atmosferične svežine in ujete živosti zvoka tiče. Možje udarijo z atmosferično dramo, ki je mojstrsko oblečen v magijo melodičnega hard rocka Master Of Illusion – stampedo "rocker" s čutnim žmohtom zvočne zavese spletene med kitarskim riffom in klasičnim Hammond zvokom. S tovrstnimi skladbami je zabeljen večinski delež albuma, z odličnim vrhuncem v Now nastavljenim tik pred zaključno balado Where Is Love When Its Gone. Med njimi je The Call, vodilni "single" albuma "Domino Effect", tipična Gotthard power balada, ki je bila ravno zaradi te svoje tipskosti izdana kot "single" – nepogrešljivo, esencielno in premeteno bistroumno "gotthardovsko"! Album se pohvali s konsistenco, ki ni ustavljena niti z omenjeno zaključno balado Where Is Love When Its Gone, impresivno žalujoče začinjeno z alpsko "frajtonarico" (rockerji – le brez strahu!). To pot za razliko od "Lipservice", kjer sta bila na konec albuma nastavljeni zaporedoma kar dve baladi, poteza absolutno ne zmoti, nasploh zato, ker takšne balade, kot je Where Is Love When Its Gone, Gotthard še niso naredili in z lahkoto obdrži poslušalca budnega skozi trenutke finala tega zmagovitega albuma. Na albumu odskoči rustikalni "whitesnakeovski" Bad To The Bone, a povsem tragično našopirjen. "Domino Effect" ne poseduje dobrikajočega sladila "Lipservice". Je čvrsta stvarna prizemljitev in na polju izdaj hard rocka v letu 2007, definitvno eden artističnih vrhuncev.
Čas bo potrdil namige o evolutivno kreativnem vrhuncu, ki naj bi bil dosežen s posredovano dovršenostjo "Domino Effect". Preprosto lahko povzamem, da je "Domino Effect", deveti zaporedni studijski album skupine, doslej njihov najbolje oblečeni hard rock album! Naj ta kreativni zagon skupine traja čim dlje!
na vrh