Skladbe posedujejo tisto kar od skupine U.D.O. zahtevamo. Golo primordialnost, ki pomeni kodiranje preprostih riffovsko enozložnih povedi, kar je nadaljevanje Accept tradicije v najbolj svetli luči. Produkcija je izvrstna. Podlago tvorijo topovski bobni z odličnim, jasno razločnim odmevom, ki se razlega med poslušanjem albuma in krepi metalsko razbeljenost. Riffanje je pojeklenjeno, ostro kot najbolj ostro rezilo, kakršnega človeštvo še ni izkusilo. Topovsko kotaljenje bobnov krepi voluminozna in debela bas linija, ki učinkovito polni prostor med zvokom bobnov in riffi kitar ter priliva olje na ogenj ob katerem boste med vožnjo v avtu želeli stopalko za plin potisniti skozi podvozje avtomobila!
Preko vsega je položen karizmatičen in edinstven vokalni pristop Uda Dirkschneiderja, ki ni izgubil trohice moči od svojih najbolj zagriženo mladostniških Accept časov. Poleg vsega tega dodajajo U.D.O. v aranžmaje tudi zvok sintetizatorjev, ki zlasti na molovsko zastavljenih vodilnih motivih zmagovito dvigujejo občutek apokaliptičnega vzdušja. Ena najlepših prispodob za to na albumu je ujeta na Stillness in Time, ki je dolga kar 6. minut in pol, a verjemite, niti sekunda v njej ni odvečna. Gre za fantastično kombiniranje povampirjeno navitega zvoka kitar, kontrastno položenih Udovih vokalnih linij in vpenjanje klaviaturskega žmohta, ki leži nad čvrstim srednje hitrim ritmičnim podvozjem. Vokalni refreni, ki so harmonizirani melodično zborovski napevi to pot ne bi mogli biti bolje izkoriščeni (Stilness In Time, pooštrena Infected), posedujejo pa v občutku na trenutek nekaj Gamma Ray učinkovanja (Heavy Metal Heaven). Ko omenjam album "Holy" ne morem mimo skladbe Devil's Rendezvous, ki je povzela kabarejevski ritem skladbe Cut Me Out, omenjenega U.D.O. albuma. Vsekakor s prešerno mero zajebancije, kar je U.D.O. stalnica. Predzadnja skladba Speed Demon, katere ime samo nakaže, da gre za najhitrejšo skladbo albuma, pa morda nekoliko izneveri, ker povzema neposredno Grave Digger riff s katerekoli Grave Digger ere. V ničemer pa ne odvzema dinamita in metalske kljubovalnosti, kakršno lahko postrežejo le U.D.O. Le kanček kredibilnosti.
Faktor, ki prispeva k pomembni ugotovitvi, da gre za enega najbolj zanimivih albumov v U.D.O. karieri je tudi odlično sporazumevanje obeh kitar. Kaufmann in Gianola sta to pot pristopila precej bolj dlakocepsko in podložila večino skladb z melodičnim dvojno tercetnim harmoniziranjem, ki pa ne pomeni divje in obvezno pikanje preko riffov, pač pa tvorbo izdelanih okrasnih melodij, ki odlično komunicirajo s preprosto riffovsko šablono. Ravno te dvojne tercetne harmonije prinesejo, poleg zborovskih napevov v refrenih, največ pompoznosti na album. Ta pompoznost je ravno na "Dominator" albumu, faktor, ki krepi melanholični efekt mnogih tako pričaranih vzdušij. To pot še posebej izstopa večja dovršenost melodičnih delov, ki so oblikovani velikokrat tako, da se sprva melodično harmoniziran prehod počasi prelije v kitarsko solažo. Torej ta majhna pozornost obeh kitaristov se je to pot silno uspešno obrestovala.
Zaključek albuma s skladbo Whispers In The Dark povzema finto uporabljeno na albumu "Man And Machine" (2002) s skladbo Unknown Traveller, kjer Udo uporabi večinoma čisti, sproščen, srednje intoniran vokal, ki je prav tako na miljo prepoznaven. Ob zmetalizirani živosti obeh kitar v produkciji, pa je to pot dodan dotik klasičnega klavirja. Srednje hitro odtempiran, sanjav in amtosferičen zaključek albuma, ki mu ohrani do konca visoko dinamično razgibanost.
Čeprav bo skupina temu nasprotovala, saj je zanjo vsak album dober, je "Dominator" nov trenutek večje navdahnjenosti Uda Dirkschneiderja in njegove kompanije, ki se mu boste vsi branitelji starošolske tradicije v klesanju metal obrti stežka uprli. Ne glede na to, da je razvoj ustavljen, je unikatna figura skupine U.D.O. tako močna, da upraviči še tako očitno samoreciklažo. "Dominator" je nov odličen U.D.O. album!
na vrh