Jukič, Robert: Dobrote iz skrinje zarote

Robert Jukič je precej znano ime na naši jazzovski sceni, saj ima basist za sabo že lepo število projektov in bendov. Se tudi že leta pojavlja na tujih odrih in je na splošno spoštovan jazz muzičar. Je pa fino za našo deželico, da vsi jazzerji ne samo jazzirajo po klubskih odrih; Robert Jukič je v filmskem duhu tokrat zamenjal kontrabas za revolver. Kot izobčenec je zajahal konja ter začel streljati v nebo ob vzklikih svobode, vetru v laseh in šerifom za petami.

Tako se namreč začne najnovejši projekt Jukiča, imenovan Dobrote iz skrinje zarote. Gre za malodane filmsko glasbo vesterna, kar je pod Alpami zagotovo nekaj novega, sploh izpod rok in notnega zvezčiča jazzerja. Opevanje svobode, natakaric v salunih in velikosti svojega revolverja med bežanjem pred lokalnim šerifom je že kar otvoritvena tematika albuma – »Obljubljeni deželi naproti« se glasi komad. Andraž Mazi, ki Jukiču pomaga na najrazličnejših kitarah, ne oglasbi konjskega kasa s kokosovimi orehi, temveč z avtohtonimi strunskimi pasažami, ki ne pusti dvomov o okolici, ki ga glasba ustvari. Deset pevcev govori svojo zgodbo z divjega zahoda, od izobčensko raskavega glasu negativca, ki ga odpoje Jukič, do nekoliko prijetnejših tonov Boštjana Andreje – Bušija. Sicer gre v večino primerih bolj za recitirano besedo kot neko polnopljučno petje, bistvo pa ostaja v Jukičevih in Mazijevih ozadjih, ambientih dvigajočega se prahu, žgočega sonca in prenatrpanih salunov.

Projekt je zagotovo unikaten. Mešanice filmskoglasbenih ozadij, govorjene besede in bluesovskega zgodbovnega stilskega pristopa nismo pričakovali od nekega jazzerja. Jukič se je požvižgal na svoje kolege, napiflane mladce, ki jih proizvajajo glasbene šole in Akademija, ker mu je bilo očitno dovolj utapljanja v tehničnem nenavdihnjenem jazzu slovenske srednje žalosti. Jazzovske standarde je zamenjal za vestern, kar je že razlog dovolj za pozornost. Raznolikost prinašajo, če že ambient ostaja isti, različni inštrumenti, kot so orglice, violina, lepo število strunske eksotike, ki jo zagotavlja Terrafolkov Cvetrežnik, in trobenta. Bluesovski stil pripovedovanja vesternovskih obračunov je rdeča nit albuma, ki se začne in konča v inštrumentalnem vzpostavljanju in ubijalskem rušenju izobčenskega vzdušja z zaključnim »Padli junaki«, kar pa je kar vrhunec albuma. Poskus celotnega projekta je že lep, vesternovsko grob in posrečen, rime večkrat dovolj jajc, vendar nekaj manjka. Mogoče en takšen epski obračun dveh revolverašev, mogoče adrenalinski pregon, mogoče bančni rop. En tak zgodbovni vrhunec, podkrepljen z muzikalno vesternovsko odbitostjo, ki se ne konča pri sobnem volumnu, temveč se orkestralno znori.

Robert Jukič ostaja brezimni revolveraš. Izgnanec, ki se sprehaja od mesta do mesta in si želi ustvariti ime. S tolpo izobčencev, vsak s svojimi brazgotinami preteklosti. In dobro spremljavo, ki domišljijo dovolj nahrani, da najdemo vsebino dovolj nasitno, ne pa tudi sitno. Omeniti gre še zanimiv pristop k prodaji plošče, saj je izdaji priložen še dodaten CD, kamor si kupec lahko zapeče mp3-je dodatka, ki je seveda na voljo brezplačno. Računalniška modernizacija vesterna izpod rok jazzerja pod Alpami še nikoli ni bila zanimivejša. Mogoče, ker je tokrat kot takšna prva.