Hudo je vedeti, da ljudem ne rabiš več predstavljati takšnega benda, kot so Repetitor. Oziroma konkretno Repetitorjev. Beograjski punk rockerji (s tendencami navijanja feedbacka do frekvenc in glasnosti, ki se jih ne bi sramoval recimo noise rock) nastopajo v Sloveniji parkrat letno že kakih pet let, med drugim so bili recimo tudi predskupina Deerhoofom v Kinu Šiška leta 2010. Dejansko je ta bend nenehno na koncertnih odrih, kar morda pušča manj časa za dejansko ustvarjanje glasbe, vendar pa več časa za izredno piljenje live nastopa. Čemur pač ne gre oporekati. Repetitor so bend odrov, so bend energije, so bend skakanja med množico pred odrom, so bend rahlo uporniških besedil s ravno pravšnjim faktorjem še ene tipične punk rock tematike – iskanje samega sebe, in ta besedila so, kljub svoji tipičnosti, tako sijajno napisana in predvsem interpretirana, da ne le, da potegne notri vsakega poslušalca, temveč se z njimi zaradi ravno pravšnje mere aktualnosti ter promoviranja drugačnosti poistoveti večina bendovih sovrstnikov. To jih dela zagotovo eden najboljših tovrstnih bendov na ex-Yu področju, čeprav bi lahko brez kakšnega glasnejšega oporekanja rekel, da tudi širše. So si pa en tip in dve dekleti pred kratkim le vzeli čas od nenehnega igranja po (vedno istih) klubih, da posnamejo svoj drugi album – Dobrodošli na okean.
Veliko večino albuma se je že slišalo poprej na koncertih – bendov material sega namreč največ do dobre ure. Drugi album je, v punkerski maniri, kratek – obsega le dobrih 26 minut. Vendar to nikakor ne zbija sporočilnosti albuma niti njegove eksplozivne nabitosti z energijo. Dejansko je to albumovo bistvo – ta njegova kratkost. Nekakšna skompresiranost (pa ne produkcijska) te bendove live energije, ki tako pride do izraza. Ta presežek energije glede na dolžino, ta obratna sorazmernost, to je tisto, ki je bendov emblem že od njihovega samega začetka, in zato zna biti Dobrodošli na okean še veliko bolj karakterno nabit album od bendovega prvenca Sve što vidim je prvi put. Pa to tako ali tako ni vse, kar razlikuje oba albuma, je pa tista prva stvar, ki se mi zdi, da je tako očitna, predvsem zato, ker je bendov (izrazit) karakter tako dobro (po)znan.
Zvokovno je bend zagotovo napredoval – predvsem zaradi večjega spektra stilističnih prijemov. Ohranili so svoj zvok ter se naredili težjega za klasifikacijo, čeprav ta na koncu ni pomembna niti potrebna, vendar samo dejstvo o težki klasifikaciji pove veliko o bendovi usmeritvi in pristopu k ustvarjanju. Če bi rekel, da jim je tokrat uspelo narediti še preprostejše riffe, melodije, linije, vendar te zvenijo kompleksnejše kot recimo na prvencu, potem bi že morda ujel esenco bendovega napredka. Temu so verjetno veliko pripomogle izkušnje in dejansko tisti »old-school« pristop k snemanju albuma – da se komade najprej prešpila v živo, da se ti izoblikujejo s publiko, da bend opazuje njihovo reakcijo na določene dele nekega komada, kjer na koncu končna forma dejansko pomeni največji sprejem med občinstvom. Seveda je to daleč od tega, da bi šlo za neko komercialno misel, da se bendova glasba prilagaja zahtevam publike, temveč gre za preprosto testiranje različnih zamislic v odrskem okolju, sploh zato, ker je to vedno drugačno kot neko preigravanje v zaprti sobi/studiu.
Besedila so dejansko še bolj direktna kot na prvencu, hkrati pa zavita v neko antiestetiko, v izjemno pripoved, v izbruh iskrenosti, ki je tako zapomnljiv in primeren za poistovetenje prav zato, ker ga pišejo (naši) sovrstniki in ker ne gre za kvazi-intelektualne ideje, koncepte ali nekakšno kritiko, temveč preprosto izkušnjo in čustva. Tukaj komad »Šteta« odseva mentaliteto poslušalskega povprečja, sploh preskok med vrsticama »Pokvareni podli nisu oni / ružni prljavi glupi zli / to smo mi« in »Hteo sam da ti pokažem / da imam dobru stranu«; to besedilo vsebuje za moje pojme sploh enega najbolj genialnih, hkrati pa preprostih in nenarejenih prestopov v tovrstnem lirskem podajanju.
Ena stvar sicer je, ki se je mora bend paziti – opazil sem nek sindrom zapadanja v precej podobne intre in nasploh dokaj »iste« riffe. Nekaj je stvarjenje lastnega zvoka, drugo biti brez idej. Repetitor zaenkrat še so prvo, ampak več komadov bo imelo te podobne začetke, te distorzirane refrene-riffe, enolinijske zmesi kitare in basa, večkrat bodo morali špilati v živo. Izključno zato, ker v živo to ni tako važno, saj bend dejansko ima določeno zdravo mero improvizacije, kar je dokaj presenetljivo.
Dobrodošli na okean je zato logično nadaljevanje bendovega razvoja. Gre za album, ki ohranja vse najboljše nove in stare punk rock/indie scene. Tisti prvoten indie pristop, ki kliče k iskanju novih zvokov ter tisti energični punk rock način podajanja – glasbe. Gre za neverjetno preprosto formulo, za tiste tipične značilnosti, ki delajo tovrstne stile tako privlačne, vendar so Repetitor v njih resnično naravno prvinski, hkrati pa inteligentni in iskreni. Dobrodošli.
na vrh