Mestni postopači: Dobro došlo

Dobro došlo je prvenec novopečenih blues rokerskih trubadurjev, bolje rečeno Mestnih postopačev,  katerih glavna gonilna sila je stric z imenom Dejan Došlo. Gre za nekdanjega člana muzikalnega kolektiva Leteči potepuhi, ki je po razkroju omenjene zasedbe okoli sebe zbral četverico samih odličnih glasbenikov, ter jih primerno očedene vpregel v kolesje Mestnih postopačev. Dobro došlo je gotov dokaz velikih talentov zasedbe, kot tudi dejstva, da se starih navad človek ponavadi le stežka otrese. Tako se tudi pri Mestnih postopačih pogosto zdi, kot da gre le za skrbno negovanje izročila svojih mnogo slavnejših prehodnikov.   

Dobro došlo je v mnogočem pravzaprav tipični slovenski izdelek, ki se ironično poizkuša proslaviti prav z neprilagojenostjo enoumju domačega glasbenega prostora. Album je od prve do zadnje sekunde zapolnjen s slaboumjem avtohtonega slovenskega humorja, iz katerega nesramno sili provincializem. Dobro došlo se trudi s podajanjem provokativne podobe sveta, katerega hlape brezumja vsakodnevno samozavestno vdihavamo, sorodne satirični drži Adija Smolarja. Mestni postopači se torej po preizkušenem receptu trudijo biti drugačni, takov glasbenem, kot v liričnem smislu. Fantje s pikrimi opazkami in plitvim sarkazmom iščejo zaveznike onstran temačnosti malomeščanske logike, za uspeh na dolgi rok pa jim roko na srce zmanjka zvrhana mera svojskosti, ki bi ob obveznemu dostavljanju konkretnejše zvokovne podobe mnogo lažje sestavila glasbeni unikat, katerega pojava bi efektivno pljunila v prenapihnjene obraze slovenske estrade.   

Od glasbenikov kalibra Mestnih postopačev bi se dalo pričakovati več samozavestnega vnosa domišljije, ki bi pri distribuiranju perverznih aktov iz vsakdana klenega slovenstva gotovo naletel na boljši odziv kritične mase. Namesto tega cvetke Mestih postopačev izpadejo preveč predvidljivo, skorajda tako, kot da bi bile napisane mimogrede, brez razloga, ter posledično še manj koristi. Tako si je veliko skladb albuma preprosto preveč podobnih. Po uvodni "frizerski" avanturi, ki se ponaša z zavidanja vredno subtilnostjo kitarske igre in še dokaj spodobne Ne živi za naprej, se z Vikendom odpira festival suhoparnih skovank, ki se površno naslanjajo na glavna vodila bluesa, funka, na trenutke celo folk in country glasbe. Barvitost glasbenih vplivov je resda pestra, a kaj ko se stricem ob ležernem ubiranju bližnjic sterilnost na hitro nanovačenega repertoarja pozna na vsakem koraku. Po mučnem miselnem hiberniranju ob uživanju Dejanovega morečega dolgočasja brez ljubezni v Vsi mi govorijo, boste tako lahko na široko zazehali še ob sprehajanju skozi skladbe Praznik, Ko se zdani in Znoru, iz globokega dremeža pa vas ne bo predramila niti pogrešljivka Kuharice so potrebne.

Dobro došlo je še eden tistih albumov, za katerega tudi po večkratnem poslušanju ni popolnoma jasno, ali gre za izdelek vreden potrpežljivosti in živcev kultiviranega glasbenega konzumenta, ali pa gre pač za še enega v seriji veleumnih glasbenih eksperimentov, ki ga lahko brez omembe vrednih prebavnih motenj použijete ob vsakodnevnem srkanju od vašega brezposelnega kolege šenkanega piva. Kar je seveda velika škoda, saj so Mestni postopači brez dvoma spodobni smelejšega koriščenja velikih potencialov zasedbe.