Same babe, sekstet, ki gradi svoj glasbeni dosje na zafrkljivo sarkastičnem, a vseskozi prizemljenem pridiganju skozi teater »drugačne« šansone, je v letošnjem letu izdal naposled uradni dokument. Ta je družbeno kritični odsev bivanja v naši lepi »neomadeževani« deželici, polni servilne ustrežljivosti malega človeka do peščice »vazalov«, ki to dobroto brezmejno izkoriščajo in držijo večinsko »sestradani« plebs čvrsto na ketni.
Vsekakor je premisa albuma močna lirika, v čvrsto ospredje pa stopajo seveda vokali, vokalni zbori in interpretacija verzov, ki je osredotočena prioritetno na podoživeto podajanje sporočilne vrednosti. Ta element je zmagoviti poker asov skupine, s katero z-animira in prevzame konzumenta pod svoje okrilje ter odpelje v svet posebnega artističnega izkustva. Ne glede na tale uvod, je album »Dobri možje« kar potratni kos glasbene pogače in zahteva zase veliko pozornosti. Nikakor ne vžge, če ga pričnete hrustati pri kraju ali na sredini. Ko ga vstaviš v CD predvajalnik, ga je treba užiti v enem kosu. Od prve do zadnje sekunde. Ostalo ne pride v poštev. Ker so melodije mešanica dediščine slovenskega ljudskega melosa, v katerega se vpenjajo žanrski odkloni v sfere rocka (Gospodarji – tule je moč zaznati celo Zappa principe), funka (V kleti… / obešena Tončka), pa do bluesa, celo swinga in akustičnega boogieja, je rezultat glasbena posebnost vizije artizma, ki ga goji skupina. Vokalni zborček skupine se npr. ubrano prelevi v srčno gostolenje slavčkov skozi a capella izvedbo točke Pomlad. 18. točk albuma dostavlja torej všečno in razgibano idejno mešanico.
Vsekakor se na albumu najdejo tudi točke, ki so blizu dojemljivosti radijskim frekvencam (Dobri možje, Skladba o Beti). V vsej lucidni formi besedil, ki občujejo frontalno (brez skrivalnic), je mnogo prostora za občutek grenčine. Same babe podajajo sporočila, ki živo rišejo bedo in blišč realnosti našega vsakdana. Torej je misija uspela. Fantje prilagajajo z zavzeto pretanjenostjo vokalno interpretacijo. Le ta vzbuja različna občutja. Vokali lahko delujejo spokojno, svečano, v naslednjem trenutku jedko, zajedljivo, lahko so polni težaškega pritoževanja (Gospodarji, Repa, korenje). Doza vokalne spakljivosti je izredna. Kot povedano. Vse na album u »Dobri možje« pada in raste na vokalih in principu njih interpretacije.
Glede na to, da najdemo na albumu točke , ki izvirajo iz različnih obdobij - najstarejši zvočni zapis sega še v leto 2006, je jasno, da se je koncept za album »Dobri možje« razvijal dlje časa. Ekipa glasbenikov nosi izdelano vizijo in natanko ve kaj mora kje je stati, ko se loteva aranžiranja kompozicij. Vzdušja in razpoloženja se stopnjevito sukajo skozi točke. Od napetih drama teater momentov, do sproščene burke in vse vmes. Ne glede na občasno banalnost že slišanih in prepakiranih melodij v napevih, je prav v tej banalnosti bistvo izpovedne moči, ki jo želi skupina v danem trenutku podati (Zjutraj ptički prav lepo pojo). V konceptu je našla svoje smiselno mesto tudi reinterpretacija slovenske ljudske skladbe Franček silni, ki jo je nekoč davno tega na svoji plošči »Nove pravljice za otroke in upokojence« iz leta 1983 priredil tudi že Andrej Šifrer.
Ne glede na to postavlja album v prvo vrsto moč vokalne interpretacije in podoživetega podajanja sporočil, ki morajo s takšnim dometom učinkovito premakniti duha in emocije v poslušalcu, pa glasbena spremljava ni vedno »nedolžna«. Že drži, da je podrejena in deluje resnično kot nekakšen krhek in rahel ovoj vokalnim aranžmajem, pa je njena vloga kontrastiranja pomembna, da zgrabijo točke, kot želeno. Na to vas bo opozorila že skromno »ličilo« spremljave kazooja in preproste kitarske fraze v skladbi Moj šef, ki ga nasledi v podobnem formatu Dobri možje, obogatena z ritmom lagodne konjske ježe v vodilnem napevu.
Skupina Same babe nima bližnjih sorodnikov glede primerjav z drugimi izvajalci na slovenskem. Vsebina albuma »Dobri možje« zna vzbuditi pozornost tistim, ki poznate denimo dela zasedbe Nula kelvina in v neki oddaljeni asociaciji tudi novejših Melanholikov. Album je pravzaprav v več kot polovičnem deležu posnet v živo, kar je njegova dodatna mičnost.
Naslovnica je presunljiva. Ponazarja dobo kastriranih moških, ki jim vladajo ženske domine. Torej gre za svet samih bab v pravem pomenu te besede. V embalaži (kreacija naslovnice) in vsebini, ki se skriva pod njo. Z roko v roki. Koncept, ki je neverjetno premišljeno izdelan in se prav zato tako prepričljivo dotakne poslušalca in mu strese tla pod nogami. Druženje s skupino Same babe in albumoom »Dobri možje« pa najbolj intenzivno učinkuje, ko se soočite z njima na koncertni predstavi.
na vrh