Ker je maščevanje jed, ki se servira hladna nam Lene Kosti za hladno predjed postrežejo s pravim heavy metal rušilcem, Warrior. V meso takoj brez usmiljenja zarežejo kot britev ostri riffi, ki poženejo na bojno polje heavy metala. Zvok kitar je na Do or Die idealen! Riffi so kristalno čisti in jasno slišni, nalezljive, melodične linije bratov Kavaš pa zasedajo pravo mesto v tipičnem heavy metalu Lenih kosti, ki ga od klasičnega heavy metala Judas Priest šole ločuje predvsem to, kar lahko slišimo že v uvodnem komadu. Če nekaj trenutkov vrat razgibavaš ob vratolomnih klasičnih heavy metalskih kitarah, pa te za ovinkom že čaka druga plat Lenih kosti - bluesy kitarski "licki", atmosfera delta bluesa in hkrati umazanega boogie rock 'n rolla kot ga je moč slišati pri kakšnih bradatih stricih ZZ Top. Resnično prijem, ki Lene kosti dela unikatne tudi na svetovnem prizorišču heavy metala. A če mislite, da vas znajo presenetiti kitare, počakajte da se oglasi zlobni doktor Milan Krušič. Njegova pljuča in glasilke namreč poskrbijo za zares spektakularno vokalno predstavo. Milan v enem trenutku tako vrešči kot Halford na steroidih, v drugem renči kot stekli buldog, še posebno pa se izkaže s povsem čistim vokalom kot ga lahko slišimo v boogie himni Stones of Death. Milanov vokal prav vsakemu komadu vdihne dušo, vokalni pristop pa je popolnoma prilagojen besedilu in občutku posameznega. V Warrior in Iron Dragon se Milan prelevi v poblaznelega generala, ki ukaze vrešči vsepovprek bojišča, v Stones of Death zveni kot ležerni pripovedovalec zgodbe, v Uninvited Guest in še posebno v odlični Sunrise pa kot zlobni in skrivnostni alterego Dr. Evil, ki si ga je glede na atmosfero komada zlahka predstavljati kot "južnjaškega" Hudiča, kot ga v Angel Heart odlično upodobi Robert De Niro. Prav v Sunrise se predstavi tudi prvo zvezdniško gostujoče ime, saj je Mat Sinner (Sinner, Primal Fear) za komad prispeval dinamične bas linije, ki skrbijo za odlično razgibano in hudo "groovy" okostje komada. Točno na sredini albuma se bohoti fantastični inštrumental The Sting v katerem se bratoma Kavaš na kitari pridruži producent Domen "D-y-z" Justin in spraži spektakularno, gateparajočo in dihjemajočo solažo, ki traja pravzaprav skoraj celoten komad. Prav na tej točki verjetno najlepše zadiha mešanje starošolskega heavy metala z moderno produkcijo, saj je Dyzeva solaža izredno dobro umeščena na ogrodje heavy metala osemdesetih, zares dobro mesto pa v komadu najde celo klasični bobnarski solo. Prav mladi Miha Nedoh je Lenim kostem dodal tisto pravo rušilno moč, ki jo potrebuje pravi heavy metal bend, Justin pa je poskrbel, da Do or Die ponudi verjetno najboljše zveneče bobne slovenske rock/metal scene. Snare bobni tako zvenijo močno, prepričljivo in hudo udarno, predvsem pridejo do izraza v odlično premišljenih prehodih, ki jih dopolnjujejo nezgrešljivo torpedirajoči bas bobni. Enega najboljših trenutkov albuma predstavlja osvežena in pomlajena akustična balada Blind in Love, v katerem se v srhljivem srceparajočem duetu spopadeta Milan ter Inez Osina (Brezno) v vlogi zaljubljencev, ki kljub temu da se ljubita ne vidita več skupne prihodnosti. Krušič s svojo verjetno najboljšo vokalno predstavo nastopi kot zlomljeni ljubimec, ki mu dekle v vlogi angelskega glasu Inez ljubezni ne more več vračati, čeprav si tega želi. Fantastično odpeta so dvoglasja pri katerih pomaga tudi Dyz, Inez pa neverjetno Blind in Love še nadgradi s flavto, ki v zaključku komada prevzame vokalne linije. Rahlo drugačno ljubezensko pripoved predstavlja klasika Russian Girl, ki jo Milan v živo vedno napove z vprašanjem, če smo že imeli Rusinjo. Še ne, a glede na besedilo komada se je ne bi branil, hehe. Poleg tega, da ponudi najboljšo linijo teksta v zgodovini slovenskega rocka - "We're dancing all night kazachok, but in my bed it's playing rock" - že tako ponarodelo Rusinjo obogati mit in legenda Manni Schmidt (ex-Grave Digger) z odlično solažo. V uvodu v Time For Love se na površje prebije tudi odlično zveneči bas Grega Brenka, ki pa močno spominja na basovski uvod v Megadeth klasiko Peace Sells... V Rock Power nas Milan znova spomni na to kako bi zvenel Rob Halford, če bi bil rahlo drugače usmerjen, Play With Fire pa predstavlja z izjemo odličnega refrena verjetno najslabši trenutek albuma za kar gre okriviti predvsem rahlo neobičajen, preveč veselo zveneč osrednji riff komada. A rahlo grenak priokus popravi sladica za konec (če smo že začeli kulinarično pa tako še končajmo) - orgazmična himna Do Or Die, ki se bohoti z odličnim riffanjem, neverjetnim Krušičem, in tako dobrim refrenom, da na koncu pride še samemu komadu!
Do or Die je poln rušilnega heavy metala, ostrih in nabritih kitarskih riffov, bobnarskega bombardiranja in ravno prav bolnega vreščečega vokala, ki kaže na to, da je heavy metal še kako živ tudi pri nas! Pravzaprav je edina slaba točka albuma to, da na njem najdemo kar devet komadov, ki jih je bilo moč slišati že na kompilaciji Demo Tapes 1985-1987. A ti komadi so klasike, ki so si zaslužile pravi studijski tretma in na albumu Do or Die zaživijo v popolnoma novi luči. Ker pa nove stvaritve skupine kot so Nightmare, Sunrise in The Sting zvenijo tako dobro, bi si po principu "hočemo še!" želel slišati več novejših komadov. Je pa zaradi tega nov studijski izdelek Lenih kosti še toliko bolj pričakovan. Lene kosti so z Do or Die dokazale, da so kosti več kot dobro razgibane, še več, pripravljene so na več zaporednih maratonov!
na vrh