Lepo število ljubiteljev eksperimentalne glasbe se je po improvizacijskemu albumu »ALT« (2012), ki je bil sicer še kar zanimiv studijski projekt, a daleč od tega, da bi kot celota zares navdušil, saj je šlo za nekakšnega dvojnika druge polovice plošče »Present« (2005), začelo spraševati koliko kreativne energije za nove studijske podvige je pravzaprav še ostalo v angleških progresivnockovskih legendah Van Der Graaf Generator. Z vsemi eksperimentalnami žavbami namazani VDGG trio, katerega od albuma »Trisector« (2008) dalje tvorijo genialni pevec/kitarist Peter Hammill, orglist Hugh Banton in bobnar Guy Evans bo namreč kmalu praznoval petdeset let odkar je leta 1967 nastala ena izmed najbolj vznemirljivih in pomembnih progresivnorockovskih skupin vseh časov.
Tega, da se jim leta počasi iztekajo in da je samo njihova glasba večna se vsi trije možakarji, za razliko od večine svojih rockovskih vrstnikov, zelo dobro zavedajo. Tako je Hammill že oznanil, da je »Do Not Disturb«, najnovejši dosežek iz peklenske VDGG delavnice, zelo verjetno njihov poslednji studijski album. Temu primerno je tudi njegovo 'poslovilno' vzdušje, ki prevladuje na večini del. Za VDGG je bila od nekdaj značilna temačna, melanholična in distopična atmosfera, toda na »Do Not Disturb« je vsesplošen občutek skorajšnjega slovesa vseskozi prisoten, tako v Hammillovih besedilih kot sami glasbi, ki je zadržala večino njihovih karakterističnih inštrumentalnih prvin, čeprav nekajkrat spomni tudi na določene Petrove solo dosežke. O klasičnem VDGG zvoku odkar več nimajo saksofona in flavte sicer že enajst let ni več mogoče govoriti, a tudi to kar so ustvarili na eksperimentalno neverjetno eklektičnemu »Do Not Disturb« (in prejšnjih dveh albumih) je vredno njihove slovite zapuščine.
Glasbena podoba »Do Not Disturb« je v marsičem krepko drugačna od tega kar se je lahko slišalo na predhodnih dveh albumih, se pravi na »Trisector« ter »A Grounding in Numbers« (2011). Neuničljivi trio na njem veliko bolj 'komplicira' s krajšimi improvizacijami in raztresenmi ritmičnimi preskoki, obenem pa pošteno skopari z melodičnimi sekcijami tako, da »Do Not Disturb« zahteva veliko poslušanj preden se razkrije njegova prava vrednost in številne sprva skrite odlike. Na albumu se nahaja tudi nekaj povsem nepričakovanih slogovno-eksperimentalnih presenečenj zaradi česar se »Do Not Disturb« tako zelo razlikuje od obeh predhodnikov. Banton je na večini »Do Not Disturb« del sicer nekoliko manj aktiven kot ponavadi, vendar je karakteristični zvok njegovih orgel še vedno pomemben generator zlovešče narave levjega deleža kompozicij.
Polovico vsega dela pri grajenju postapokaliptičnega vzdušja tako ali tako še vedno opravi Hammillov unikatni vokal, ki kljub zmanjšanemu razponu na račun njegovih spoštljivih let, še vedno zveni fantastično. Električne kitare se se po vseh teh letih še vedno ni naučil igrati 'tako kot se spodobi' oziroma tako kot se to nekako pričakuje od kitarista v prog rock bandu, vendar to že od nekdaj s pridom izkorišča, ko z njo tvori kopico nenavadnih improvizacij in absurdnih zvočnih eksperimentov, kateri se večinoma odlično prilegajo znotraj posameznih kompozicij. Evansov značilni jazzovski slog bobnanja je kot vedno dinamičen, čeprav tokrat ni postregel z kdo ve kakšnimi srditimi ritmičnimi kataklizmami ali daljšimi improvizacijskimi odklopi.
»Aloft« je mračna žalostinka s tihožitnim uvodom in počasnim razvojem tempa. V nekoliko bolj razburkanemu nadaljevanju se v zvočni kolaž aktivno vključijo tudi orgle. Kot celota vsebuje vse prepoznavne VDGG odlike (razen pihal) in bi slogovno od vseh »Do Not Distrub« del slogovno še najbolj sodil na na predhodni album, se pravi »A Grounding in Numbers«. Nostalgični »Alfa Berlina«, ki v besedilu pripoveduje o tem, kako so se člani skupine na začetku sedemdesetih prevažali po koncertih z avtom znamke Alfa Romeo Berlina, je ena izmed redkih kompozicij na »Do Not Disturb«, katera vsebuje melodičen refren, čepra je njen uvodni del precej kaotičen in disonanten. Po vpadu subtilnih orglarskih pasaž se sprva hladna in temačna atmosfera skladbe nenadoma precej spremeni in počasi pridobi veliko toplejše odtenke, medtem, ko se Hammill pri petju še posebno izkaže na svečanem refrenu. Hammillov pevski pristop in nostalgično-žalujoča narava skladbe na trenutke nekoliko spominjata na Davida Bowieja v njegovi sklepni ustvarjalni fazi.
»Room 1210« se ponaša z izjemno intenzivnimi klavirskimi aranžmaji in dramatičnimi vokalnimi harmonijami, medtem, ko napeto vzdušje gradijo razlomljeni ritmi, poseben zvok orgel, ki na določenih mestih nekoliko spominja na harmoniko ter nenadni časovni prehodi v razburkane inštrumentalne sekcije. V nekoliko hitrejši tempo speljani »Forever Falling« bo zaradi nosilnega kitarskega rifa in pospešenga ritma marsikoga spomnil na skladbo »The Hurlyburly« z albuma »Trisector«. To je ena izmed tistih energičnih kompozicij, ki lepo dokaže, da VDGG še niso izgubili občasne uporniške drže.
Srhljivo mračni inštrumental »Shikata Ga Nai«, kar v japonskem jeziku pomeni 'ne da se pomagati' oziroma 'v zvezi se tem se ne more nič narediti', spominja na glasbeno podlago kakšne grozljivke, ki se dogaja v stari, navidezno zapuščeni hiši. »(Oh No I Must Have Said) Yes« je morda celo najbolj nenavadni eksperiment na celotnem »Do Not Disturb«, saj zaradi mračnajških hardrockerskih kitarskih rifov in kotalečih se ritmov bolj spominja na Black Sabbath kot pa na VDGG. V primeru, da zraven ne bi bilo Hammillovega specifičnega vokala, ki vnovič navdušuje s svojim kameleonstvom ter vmesnega, povsem nepričakovanega jazz fusiona odklopa s številnimi kaotičnimi improvizacijami, bi se lahko marsikoga prevaralo, da gre za pozabljeno Black Sabbath stvaritev.
V počasni tempo speljani »Brought to Book« vsebuje številne ambientalne spremembe, medtem, ko osrednjo vlogo med intenzivnimi časovnim prehodi vnovič igra Hammillov navdušujoče variabilni vokal s kopico jeznih trenutkov. Tisti, ki 'jezičnega doktorja' pričakujejo na vrhuncu njegovega gromovniškega srda bodo sicer na »Do Not Disturb« verjetno nekoliko razočarani, saj se Hammillu med petjem le nekajkrat zares 'strga', pa še to je v 'mejah normale' v primerjavi s preteklo prakso. Eden izmed takšnih redkih trenutkov, ko je mojster popolnoma razkurjen, predstavlja prav »Brought to Book«. »Almost the Words« se odpre kot melanholična, mračnjaška balada z žalobnimi klavirskimi aranžmaji in Hammilllovo neutolažljivo pevsko predstavo, nakar v zaključnem delu zavzame precej živahnejše dimenzije. Skorajda transcedentalno obarvano zaključno delo, »Go«, s poslovilno usmerjenim besedilom in meditativnimi zvočnimi zavesami predstavlja nadvse primerno slovo gospodov Hammilla, Bantona in Evansa.
Vsega je enkrat konec. V primeru, da je »Do Not Disturb«, tako kot je namignil Hammill, res poslednji VDGG album se ga lahko razglasi za tako rekoč idealen zaključek veličastne kariere že velikokrat odpisanih titanov progresivnega rocka. Album je na več načinov kompleksnejši ter celo še bolj zanimiv od »Trisector« ter »A Grounding in Numbers«, saj se občasno podaja na nekatera precej osvežilna eksperimentalna področja, ki so po kompleksnosti primerljiva s podvigi iz njihovega klasičnega obdobja. Obenem je lepo slišati, da je Hammillov vokal še vedno daleč od tega, da bi se lahko reklo kako so ga 'ujela leta', saj je njegov specifični pevski pristop še vedno ključni faktor in glavni vir plovbe VDGG 'barke' nekje vmes med 'peklom in nebesi'. Na splošno si celoten VDGG trio za »Do Not Disturb« zasluži številne čestitke, saj se ga lahko brez slepomišenja razglasi za enega izmed najboljših progrockovskih dosežkov v letu 2016.
Ko so se VDGG leta 2005 spet zbrali skupaj verjetno res nihče ni pričakoval, da bo njihova najnovejša glasbena pustolovščina trajala več kot deset let, še posebno po jadrnem odhodu pihalista Davida Jacksona, ki je v njihovem zvoku pustil veliko luknjo. To luknjo so sicer v nadaljevanju uspeli nekoliko, vendar nikoli povsem 'zakamuflirati', a se Jacksonova odsotnost še naprej pozna, pri čemer se ni mogoče znebiti občutka, da bi bili zadnji trije albumi še celo boljši, če bi na njih sodeloval kultni pihalist. Kakorkoli že, skorajšnja petdeseta obletnica ustanovitve je vsekakor pravcati čudež za skupino, ki je prvič razpadla že leta 1969 (še pred izidom prvenca »The Aerosol Grey Machine«, 1969) in nato še leta 1972 in 1978. Morda pa dolgega potovanja vseeno še ni konec.
Van Der Graaf Generator - Brought To Book:
na vrh