Dan D ni treba posebej podrobno predstavljati, saj gre za enega tistih nekaj slovenskih tako imenovanih »ponarodelih« rockovskih zasedb, ki jih pozna praviloma skoraj vsak prebivalec slovenske države. No Dan D so v letošnjem letu rekli zbogom vsemu, kar v doslej izkazanem artizmu pričakuje in kaj hujšega, celo zahteva od njih, taista glasbena masa, ki je navajena rednega kovanja poslušljivih zimzelenov s strani skupine.
Z Ura leta za ekstravagantne ptice, so si Dan D resnično postavili vrste izrednega studijskega monumenta na katerem so združili v idealno simbiozo muzikaličnost ter zvočno eksperimentiranje. Obenem pa se je ta zgodba nekako izpela in zasedba je skozi leta, ki so sledila okusila nova obzorja, ki so jo privlačila k odkrivanju. Po več kot uspelem eksperimentu imenovanem Tiho, je bend presenetil sredi aprila 2015 z albumom »DNA D«, ki je, kot prvi del – tako imenovani »beli album«, postregel s sproščeno rockovsko drznostjo. Povsem nepričakovan pristop k novemu materialu, katerega smo čakali debelih šest let, pa je še pred koncem leta 2015 dopolnila skupina z drugim delom tega albuma, to je »črni DNA D album«.
»Črni album«preseneča naprej. Bend je ustvaril pravzaprav nasprotni pol »belega albuma«. Dvojčka. Le da je eden črn, drug pa bel. Glavnina skladb »belega DNA D albuma« je na novem, črnem torej, popolnoma prearanžiranih, obrnjenih na glavo. Glavnina zato, ker sta na albumu tudi dve povsem novi Matica ter V tvojih očeh. Skladba Rekli so je pravzparav bolj fino poimenovan Kurbin sin iz »belega DNA D albuma«. Skratka. V čem je torej »štos« »črnega albuma«? Rockovsko neposrednost predhodnika je v celoti nadomestila subtilno zapeljana zgodba temelječa v celoti na eksperimentiranju z elektroniko. V ospredje aranžmajev se torej sedaj pomaknejo programski vzorci ter zanke, sintetizatorji in klaviature, kitare ostaja za vzorec in dejstvuje, le kot priložnostna začimba, podobno kot angleški rog in orglice. »Črni album«, ki torej v celoti pluje na pregrinjalu elektronskega zvočnega eksperimenta (sintentizatorji, programske zanke,...), zadržuje učinkovito vso izrazno prepoznavnost skupine, sama interpretacija verzov s strani Tokca, pa riše povsem drugačne emocije in strasti. »Črni album« je precej bolj mračen album od predhodnika, oziroma njegovega svetlejšega »DNA D« brata. Večkrat učinkovito osupne v spoznanju, kako lahko funkcionira en in isti komad v različnem aranžiranju povsem drugače. Lahko celo diametralno nasprotno.
»Črni DNA D album« ne skopari z eksperimentalnim avanturizmom, na njej boste razbrali elemente zgodnjih zvokov podzemno-alternativnega raziskovanja prvih sintetizatorjev s konca sedemdesetih oziroma začetka osemdesetih od primitivnih Depeche Mode do Bauhaus, celo sapice krautrocka, na albumu je zaznavno tudi pečanje z elementi industriala, ki znajo v neki drugi zgodbi nizati celo obličja Laibach.
»Črni DNA D album« je nov dokument zdrave razvojne nadgradnje artisičnega zorenja skupine. Dan D so z njim »stresli« sami sebe, »stresli« široko bazo oboževalcev, ki so pričakovali nekaj povsem drugega. To, da se bend »odlepi« od pričakovanj in predvidljivih slogovno izraznih potez, je na moč pozitivno, hvaležno in zaželeno dejanje, saj na tak način preizkuša samo sebe do kam se lahko artistično razvija in izazno zavihti v prihodnje. Najlaže je namreč rutinirano vztrajati v preverjeni recepturi, ki ti zagotavlja uspeh. Pogum zasedbe pa seže k sreči dlje od tega. Dan D torej tako z »belim«, nasploh pa s »črnim DNA D albumom«, na moč spretno kolobarijo v odkrivanju novih obzorij, s katerimi se hkrati vračajo h koreninam ter jih na nek način »zračijo«.
Oba albuma, tako »beli«, kot »črni«, se praviloma posluša zaporedoma. Na tak način boste segli kar se da najbliže liku in delu zasedbe oziroma razvojni točki, ki jo je bend dosegel v letu 2015. Nekaj je jasno. Dan D se evolutivno ne ustavljajo ter tudi s tem dokumentom zadržujejo svežino in mladosten značaj, željan odkrivanja novih in novih glasbenih dimenzij in obzorij. »Črni album«, ki namerno ne išče zimzelenih hitov, kot jih ni tudi že »beli album«, pač pa naslavlja nov artistični izziv ter kontakt s še neraziskanim obzorjem, torej dokazuje, da Dan D ne poznajo preverjenega artističnega omejevanja, ki bi jim v naprej garantiral uspeh, pač pa se raje pogumno in drzno podajajo vedno novim in novim glasbenim avanturam ter tako še naprej zajemajo ustvarjalno svobodo s polnimi pljuči.
na vrh