Začetek 2008. leta je v Idriji ugledal svet še en bend, ki se identificira z glasbo žanrske fuzije - Divje jezero. Trio nadebudnih glasbenikov se je omejil na inštrumentalno glasbo, v njihovi glasbi naletimo predvsem na mešanje jazza in rocka, z mnogimi elementi funka, reggaeja in bluesa, vendar se, kot pravijo sami, z žanri ne obremenjujejo in ne omejujejo. Marca leta 2009 so posneli prvenec, na katerem je nazorno predstavljena njihova glasbena vizija. Skupini se je pred kratkim pridružil tudi klaviaturist, ki bo bendu in njihovemu glasbenemu izražanju zagotovo doprinesel še eno dimenzijo.
Prvenec vsebuje osem skladb, med katerimi sta tudi dve priredbi, ki sta interpretirani skozi fuzijo jazza in rocka. Na albumu je moč zaznati mnogo vplivov, tako od jazzovskih mojstrov (Billy Cobham) kot progresivnih ter klasičnih rockerjev (Rush, Yes). Ali je več vplivov prvih ali drugih, je nesmiselno ugotavljati, čeprav je res, da ima album nekoliko bolj rockerski "finiš". Tako občutimo že ob uvodni skladbi "2D", kjer prevladujejo trši glasbeni odtenki, tako da bi se komad prej uvrstilo v progresivni rock kot jazz fusion. "Big Foot", naslednik dvodimenzionalne skladbe, se ponovno ponaša s rockerskim pristopom, ki je vseeno poln "groovanja" in jazzovskih vložkov kitare. "Kapljica" se malček odmakne od "enakosti" prejšnjih skladb, saj je nekoliko počasnejša, bolj melodična in čistejša kot prejšnje ter se ne skriva za distorziranim zvokom. Začetek je celo nekoliko zornovski, če poslušamo njegov album "The Dreamers" ali pa "O'o". "Kobilca" se prav tako bolj približa jazzovskim standardom, sploh z umestnim ambientalnim igranjem, čeprav kitara še vedno "žge" rockerske viže. Še vedno pa so deli, ki se prevečkrat ponovijo in tako izzvenijo po večkratnem slišanju. Sledi priredba dveh kultnih melodij iz risank "Rozina", ki vključuje venček priredb Pink Pantherja in The Adams Family. Zanimivo prehajanje iz ene melodije v drugo in jazz-rockovski pridih kaže na odlično interpretacijsko zmožnost uglasbitve. "Mejour" se vrne v povprečnost prvih dveh skladb, kjer ponovno prevladuje rockovska preprostost pred jazzovsko kompleksnostjo. "Groove" je izredno podoben prejšnjim komadom, distorzija in posamezni vložki kitare žal niso nič posebnega, s čimer "Mejour" izzveni med kopico kopij. Zato pa je "Šnita kruha" toliko bolj prijetno presenečenje, ki prekine monotonost, se predstavi kot prava jazz fusion skladba, saj je polnejša kreativnosti in domislic kot njene predhodnice. Izjemen jazzovski uvod preide v etno skladbo, ki se imenitno preliva z distorzijo kitare. Tokrat so glasbeniki resnično doumeli pojem fuzije in rezultat je muzikalni vrhunec plate. Zaključna kompozicija, "Jean Pierre", druga priredba, seže po rock'n'rollovski varianti Miles Davisovega istoimenskega originala s primesmi country glasbe in vmesnimi kitarskimi "spacy" efekti, ki popestrijo še eno interesantno interpretacijo.
"All in all", kot bi rekli čez lužo, gre za več kot spodoben prvenec. Skupina še išče pravi zvok, morda zaenkrat tudi še primanjkuje kreativnosti in idej. Skladbe so namreč dokaj podobne ena drugi, preveč je ponavljanja "riffov" in nekih vzorcev med samimi komadi. Sicer postrežejo s presenečenji, predvsem s "Šnito kruha" in priredbo "Jean Pierre", vendar trio vsekakor še ni dosegel svojega potenciala. Morda bo raznolikost dodal novi klaviaturist, v vsakem primeru pa bo zanimivo spremljati nadaljnje korake jezerskih divjak... Divjega jezera.
na vrh