Vseženska heavy metal zasedba Hellcats že lep čas s svojo prisotnostjo buri slovenski glasbeni prostor! V pozitivnem oziru "nepovratne penetracije". Takšnih je manjkalo od nekdaj. Verjemite! Ni lahko biti čistokvrni ženski bend! Nikjer. Niti v Sloveniji! Lepa kilometrina nastopanja in, lahko rečemo, pretkano vijuganje po trnovi poti mimo mnogih pasti, so skupino obogatile z izkušnjami neprecenljive vrednosti. Če bi ta čas v Sloveniji iskali pravega vrvohodca med nebesi in peklom, bi to bile prvi favorit za kaj takega zagotovo Hellcats. Dolgo smo čakali na prvenec, že kar malo obupovali, a se je izplačalo čakati. Punce so v zaključnem piljenju izdelka pristopile zares senzibilno in pretanjeno. Želele so namreč iz sebe in seveda tistih, ki so jim stali ob strani v samem procesu nastajanja albuma, iztisniti največ. In lahko so ponosne na svoj dosežek. Toliko uvodoma.
»Divja pot« je album, ki se šibi od nostalgične retro-zvočnosti. Nasploh v slogovnem iztržku. Riffi so jedrnati, čokati in tako maksimalno izpostavljeni. So osnovna kulisa zvoka skupine, ki je idejno optimalno izkoriščena. Linije vodilnih motivov so avantura po preteklih dneh, ko so se v zgodnjih osemdesetih pojavili albumi, kot na primer »British Steel« zasedbe Judas Priest.
Bend je skrbno krpal aranžmaje. Skladbe so zasnovane tako, da hipoma učinkujejo. Torej vžigajo v poslušanju »na prvo žogo«! V produkciji so kontrasti med štirimi osnovnimi gradniki glasbe jasno izpostavljeni. Album v zvočni sliki nosi pravo živost in dinamičnost. Nižji toni (bas linija) jasno brenčijo in v barvanju dodajajo prijetno toplino obče razbeljenemu zvoku albuma. Pred-refreni (Vladar noči), ali uvodi (Čas je da greš, Ustaviva čas) so monogokrat podloženi z dodatnimi kitarskimi impro-ornamenti, ki ležijo nad kitarsko frazo. Vseskozi okusno. Toliko o skrbnem aranžiranju. Melodična komponenta ali/in nje iztržek na albumu je izredna! Sestri Zagorc kot glavni komponistki materiala na albumu sta očitno sanjska ustvarjalna naveza.
Solaže? Tu ne boste slišali Satrianija. Slišali pa boste goli šolski primer, kako mora solaža v uspešnem prepakiranju elementarnega izročila heavy metala stati, da razpihuje dinamiko komadom in poglablja nivo njihovega drama teatra, ki stopnjevito narašča s krešendom v refrenih. Glede razmestitve not in tonov, učinkovite rabe »pull off« elementa v samem krivenčenju tonov, dodajanju estetskih »lickov« ter efektivni rabi tremelo ročice, nosi album velik občutek estetike. Nobena huda filozofija ne stoji za tem, a učinkovanje solaž je optimalno. Po vzoru stare šole Judas Priest, medtem ko so solaže za kakšnega Angusa Younga že prezakomplicirane (no, tu je že drugi slog igranja kitare). Fantje - nadobudni kitaristi! Dobronamerni nasvet za vse vas! Ne bodite zaletavi s svojim egom in ne razkazujte pod nujno vaše šolske nadrkanosti v trošenju morja tonov na sekundo, v kolikor temelji izraz vaše skupine na klasičnih iztočnicah metala in hard rocka. Če vam namig ni jasen, lahko odslej dalje koristite inštrukcije rabe kitare pri Katji!
»Slečeno izpostavljen« - odprt riff, temelječ na srednjem tempu in plasmaju čiste melodične linije - se rad skozi tradicionalno metal statuo benda spogleduje tudi z glamom! Zato je to album, ki bo pod isto streho združeval ljubitelje klasičnih zasnov heavy metala, kot tudi hard rocka. Puncam je uspelo spraviti na album nekaj skladb s hipnotično melodično zapeljivostjo v refrenskih napevih.
Vokal. Komaj polnoletna Ajda je zagotovo fenomen. Poseduje čist in avtoritativno melodično zasukan vokal. Tega dozira z večjo ali manjšo gravuro strastne predirljivosti, s katero učinkovito kontrastira razvoj razpoloženj v skladbah. Na tem temelji tudi dinamika prelivanj vzdušij na albumu. Punce so odlično kontrastirale vodilne napeve s harmonijami in tako poglobile občutek pravega drama teatra, ki dosega tako učinkovite atmosferične vrhunce v refrenskih napevih (Vladar noči, Prerojena, Viking, Bojevnica, izrazito mračnega, a eruptivnega refrena v Sanjam demone). Nasploh je strupen napev v skladbi Viking. Upam si trditi, da je melodična forma refrena v tej skladbi najbolj vžigajoča na albumu.
Nerad obračam štorijo na dejstva, da so morale punce lep čas požirati očitke s strani frustriranih »glasbenih doktorjev« slovenskih moških metal in rock zasedb, češ da vse kar je njim prikrajšanega, Hellcats žanjejo s peresno lahkoto, saj uporabljajo za to le lepe poglede, oprijeta krilca in sučno mičnost visokih petk. Uvodni takti albuma »Divja pot« hipoma opravičijo trženje aduta ženskosti. Je namreč odličen album, kakršnega ne skrpa skupaj marsikatera moška rock ali metal zasedba v Sloveniji, vendar se posamezniki teh skupin obenem radi »širokoustijo« v priložnostnih debatah in poučujejo druge, kako bi morala kakšna stvar »tu in tam glasbeno stati«. »Vrzi najprej svoja jajca na pladenj in potem filozofiraj!« Hellcats so s studijskim prvencem namreč maturirale in zamašila usta prav vsem tihim nevoščljivcem.
Lahko rečem, da je delo vrhunsko opravljeno. Za prvenec nadpovprečno. Gre za presežek na slovenski rock in metal sceni. Čeprav punce v izraznem smislu ne ponujajo nobene glasbene revolucije, so enkratno prepakirale glasbene iztočnice stare metal šole in servirale na polje odličen izdelek, ki ga krasi pristnost, iskrenost, nad vsem pa resnicoljubni plasma občutij, ki dodajajo veliko otipljivost vsebini tega izdelka. Ajda s svojo predanostjo emociji in strasti izrazito učinkovito oživlja sporočilno vrednost verzov skladb. In to je bistvo vsakega izdelka, od katerega zahtevamo resnost in iskrenosti!
Naj povzamem. Odlična produkcija, skladbe z napevi, ki prevzemajo pozornost ob poslušanju na prvo žogo in preprosti, jedrnati ter čokati metalski riffi, ki ne skrivajo velikih simpatij poslušanja legendarnih Judas Priest iz obdobja nastanka njihovega kultnega albuma »British Steel« (1980). »Divja pot« je album s karakterjem, album jasne glasbene vizije in album, katerega že pomenljiv naslov razodeva, da so punce do njegovega izida prevalile pravi adrenalinski vrtiljak razburljivih dogodkov, s katerimi se je križala njihova rockerska pot. Skladbe so komponistično enakovredne entitete z jasno izdelano karizmo in album v tem elementu niti za hipec ne klecne.
»Divja pot« je odlično izkazilo, ki daje Hellcats kredibilno izhodišče za konkuriranje na vseh odrih Slovenije ter odpira skupini vrata tudi v tujino. Hellcats lahko s tem albumom tudi hipoma opravičijo svojo kandidaturo vloge skupine, ki odpira slovenske koncerte pred velikim imeni svetovne metal in rock scene. Obenem in kar ni nič manj pomembno, pa daje ta album kredibilno vrednost skupini, da lahko ta z njim odrine na headlinersko turnejo desetih koncertov po Sloveniji od Lendave do Ankarana.
Ta album pa nosi tudi historično vrednost za slovenski metal in rock. Je namreč nasploh prvi vseženski metal album v Sloveniji, s čimer so Hellcats postavile nek nov mejnik v slovenskem glasbenem prostoru, po katerem le ta nikoli več ne bo tak kot je bil in ga na tak način pomembno obogatile. Lahko bi bil «izrazno skropucalo«, kar bi kazilo njegovo pričevalno pomembnost z vidika ohranjanja glasbene kulture, kot umetnosti na Slovenskem. A ker je izdelek odličen, smo se mu dolžni, vsaj za izkazan trud na njem, globoko prikloniti prav vsi slovenski državljani. Metalci in rockerji pa imajo ta album zagotovo že doma v svoji zbirki CDjev.
na vrh