Ian Anderson, z vsemi žavbami namazani progresivno rockovski očak, ki v dobrem in slabem že več kot štirideset let opravlja vlogo vrhovnega poglavarja legendarnih Jethro Tull, se od časa do časa odloči posvetiti svoji samostojni karieri. Po izjemno bledem, s sintetiko osemdesetih prežetem solo prvencu "Walk into Light" (1983) je potreboval kar dvanajst let preden se je ponovno odločil za naslednji samostojni poskus z "Divinities: Twelve Dances of God". Tokrat se je odločil, da ne bo ponovil iste napake ter se podajal na glasbena področja, katera mu niso pisana na kožo kot je bilo v primeru elektro pop rockovskega prvenca.
Sredi devetdesetih je Ian začel gojiti vse večjo naklonjenost do etno glasbe različnih narodov, kar je nadvse slikovito demonstriral že na Tull albumu "Roots To Branches" (1995) na katerem je kar mrgolelo različnih orientalskih motivov. Na "Divinites" je nadaljeval svojo fascinacijo nad ljudsko glasbo daljnih dežel ter se odločil za spremembo ustvariti popolnoma inštrumentalen album, sestavljen iz dvanajstih tradicionalnih etno motivov. Vsaka izmed posameznih kompozicij s svojimi različnimi etno motivi predstavlja po eno svetovno politeistično ali monoteistično religijo; od antičnih verovanj do glavnih svetovnih verstev na čelu s krščanstvom, islamom, hinduizmom in judovstvom. Posamezni aranžmaji in motivi črpajo iz etno glasbe posameznih dežel iz katerih izhajajo znani religijski nauki. Pri njihovem ustvarjanju mu je bil v glavno oporo njegov osrednji inštrument, se pravi flavta, medtem ko sta mu pri ritmičnih preobratih pomagala dolgoletni Tull bobnar Doane Perry ter v tistem času še novopečeni Tull klaviaturist Andrew Giddings. Za simfonično zaledje je poskrbela manjša orkestralna sekcija, kar je bil uvod v Ianova kasnejša sodelovanja z orkestrom.
Zagrizeni nasprotnik cerkvenih institucij, ki je sebe po religijskem prepričanju nekoč opisal kot nekaj vmes med deistom in panteistom, je ustvaril odličen akustično usmerjen album, kateri temelji na zapeljivih pastoralnih melodijah in sočnih orkestralnih aranžmajih. Na albumu pride še do posebnega izraza njegovo eklektično igranje bambusove flavte s pomočjo katerega pričara mistično vzdušje nekaterih orientalskih religij. Posamezni aranžmaji so med seboj dovolj raznoliki ter vsebujejo prepoznavne etno motive, da je mogoče z lahkoto prepoznati katero verstvo predstavlja določena kompozicija.
Ian nas skupaj s svojima Tull pajdašema in orkestrom najprej popelje na obisk starih Keltov s skladbo "In a Stone Circle", kjer ob eteričnih pastoralnih aranžmajih oživi znameniti kamniti venec Stonehenge v Salisburyu. Nato se prek sakralnih aranžmajev na "In Sight of the Minaret" odpravi v judovski tempelj ter se na "In a Black Box" zazre v črno škatlo, katero je po prepričanju muslimanov zapustil prerok Mohamed, medtem ko gre po znanstveni teoriji za skrbno obdelan kos meteorita. Povedati je treba, da se posamezni motivi resda oplajajo na etno motivih različnih dežel iz katerih izhajajo določene religije, a Ian pri tem ne uporablja tradicionalnih inštrumentov, zato ne pričakujte tradicionalnih zvokov arabske, židovske ali indijske glasbe.
Seveda ne manjka kompozicij, ki predstavljajo vse tri glavne krščanske religije kot so "In the Moneylender's Temple", "In Defence of Faiths" ter "At Their Father's Knee", katere so prežete z raznimi sakralnimi aranžmaji. "At Their Father's Knee" predstavlja pravoslavno religijo, zato vsebuje motiv, ki je izposojen iz tradicionalne ruske glasbe. Na razposajenem "In the Grip Of Stronger Stuff" na katerem Ian izstreli kopico temperamentnih solaž na flavti se vnovič prikloni svojim prednikom Keltom. "In Maternal Grace" vsebuje različne daljnovzhodne motive s katerimi predstavi mistično vzdušje, kakršno je značilno za budistično religijo."In The Olive Garden" se oplaja na ritmih grške etno glasbe, zato ni presenečenje, da je posvečen starogrški religiji. "En Afrique" je podmazal z nekaterimi tolkali v ritmih afriške glasbe. Na "In the Pay of Spain" oblikuje etno motive, ki izhajajo iz mešanice španske mavrske in katoliške tradicije, medtem ko je zaključni "In Times of India (Bombay Valentine)", ki je posvečen hindujskemu verovanju, grajen na elementih indijske etno glasbe.
Legendarni trubadur progresivnega folk rocka je z "Divinities" ustvaril imeniten inštrumentalen album na katerem je prek očarljivih pastoralnih melodij in orkestralnih aranžmajev združil vplive različnih etno tradicij v zaokroženo celoto. To je album, ki je s svojimi nežnimi inštrumentalnimi motivi primeren za sleherno priložnost od meditacije, vožnje z avtom, grizljanja hrušk do razgibavanja. Tudi po prodajnem uspehu je bil povsem druga pesem kot šibki prvenec, saj je z uvrstitvijo na prvo mesto ameriške glasbene lestvice resnično poskrbel za pravcati čudež, kar je Iana še dodatno vzpodbudilo, da je dal svoji samostojni karieri v naslednjih letih skorajda enako težko kot Jethro Tull.
na vrh