Laibach: Divided States Of America

DIVIDED STATES OF AMERICA (dokumentarni film)
Laibach North American Tour 2004
(Razdružene države Amerike -Laibach 2004 Tour)

Laibach je svojo prvo turnejo po severnoameriškem kontinentu izpeljal že leta 1989, dve leti pred razpadom tedanje matične države Jugoslavije. Imenovala se je Sympathy For The Devil Tour. Naslednja obsežna turneja, US – Kapital Tour, se je zgodila leta 1992, Jesus Christ Superstars Tour pa leta 1997. Potem so se z napadom na WTC, maščevalnimi vojnami nad Afganistanom in Irakom ter vsesplošno ofenzivo proti terorizmu zvrstili usodni dogodki, ki so radikalno zaznamovali današnji čas in precej tesno zaprli vrata v ZDA. Skupna Laibach se je novembra 2004 podala na svojo četrto ameriško turnejo. Čas turneje je bil dovolj zgovoren, potekala je neposredno po ameriških volitvah, ko je George W. Bush v predsedniški tekmi zmagal drugič in liberalno misleče Američane pahnil v obup. Kljub temu se je Laibachu skozi šivankino uho spet uspelo vstopiti v Ameriko ter izpeljati zahtevno celomesečno turnejo petnajstih koncertov. Turneja, ki je obsegala predvsem mesta v 'demokratskih' zveznih državah in Kanadi, je poleg glasbene predstave prinašala – in odražala – tudi ideološki naboj oziroma travmatične povolilne občutke. Film je zgovoren dokument travmatičnega povolilnega razpoloženja v ZDA, državi, ki v povojni zgodovini verjetno še ni doživela tako radikalne delitve na dve nasprotujoči si politični in kulturni opciji. Turneje se je zato prijelo ime The Divided States of America Tour.( "Razdružene države Amerike").O trenutnem stanju v svetu in predvsem v ZDA z glasbo in pamfleti ne govorijo le člani skupine, temveč tudi obiskovalci koncertov in naključni mimoidoči. Na koncerte pridejo tako pomembni izobraženci, vrhunski artisti, grafični oblikovalci, glasbeniki, filozofi kot taksisti in uradniki. Publika je mešana tako rasno kot generacijsko.

V filmu Razdružene države Amerike nastopa tudi pevka in čelistka Madigan Shive (Bonfire Madigan), ki je spremljala skupino Laibach na njihovi ameriški turneji. Madigan je v okviru festivala Mesto žensk nastopila tudi v Ljubljani in sicer, 5.10.2006 v Menzi pri koritu na Metelkovi.

Dokumentarec sam je delo priznanega in uveljavljenega slovenskega režiserja Saša Podgorška, ki se je prvič uveljavil že s študentskim (AGRFT) filmom Koza je preživela (1992), s katerim je zmagal na festivalu študentskih filmov v Münchnu. Doslej je posnel večje število televizijskih oddaj, reklamnih in plesnih filmov (Vrtoglavi ptič, Dom svobode) ter videospotov. Leta 1999 je debitiral s celovečernim filmom Temni angeli usode. Režiser sam ob nastanku dokumentarca citira:"Suhoparni, žanrski rockumentarec me ne zanima preveč, zdi se mi precej dolgočasna zadeva; mislim, da ponuja Laibach precej več, in to sem pač poskusil čim bolj izkoristiti."


Ob gledanju dokumentarca je moč zaključiti, da se je Laibach dobro ujel in vključil v stanje v različnih mestih ZDA in je skozi pogovore s publiko na koncertih Laibacha občutiti totalno shizofreno, razdeljeno in na trenutke panično razpoloženje. Laibach in Podgoršek s tem izdelkom ne stopata le v polje dokumentarca, temveč tudi aktualnega, družbenokritičnega filma. Razdružene države Amerike namreč niso zgolj glasbeni film o ameriški turneji skupine Laibach, glasba ima v tem dokumentarcu celo postransko, skoraj ilustrativno vlogo in odslikuje predvsem stanje duha med Američani neposredno po ameriških predsedniških volitvah. Mogoče je ob tem še najbolje zaključiti z besedami Janija Novaka, člana Laibach:
"Ti čudaki, ki so prišli na naš koncert, to občinstvo je še najbolj normalno od vseh ljudi, ki jih lahko srečaš v Ameriki."

In temu mnenju se pridružuje tudi RockLine.


LAIBACH LIVE
13.12.2004 LA LOCOMOTIVE, PARIS FRANCE

Drugi del DVD nosilca, predstavlja koncertni posnetek dogodka, ki se je zgodil takoj po vrnitvi Laibach iz ameriške turneje na jesen 2004. Natančneje gre za posnetek koncerta iz kluba La Locomotive (13.12.2004) v Parizu. Set je sestavljen iz 19ih skladb ali natančneje 19ih političnih nagovorov. Laibach so že od nekdaj znani po njihovih predelavah določenih znanih skladb, ki so jim s svojimi aranžmaji pridodali tisto skrito sporočilno noto političnega totalitarizma in diktatorstva, ki jo morda originali ne premorejo. Seveda k omenjenemu veliko pripomore pogermanjenje večine izmed omenjenih skladb. Spomnimo se samo, tudi tukaj obvezno izvajanih Queen – One Vision (album Opus Dei) in Geburt Einer Nation, po D.W. Griffithovem filmu, The Birth of a Nation. Sledi B-Mashina (Siddartha), Dogs of war (Pink Floyd), In the Army now (Status Quo), idr.

Večino materiala pa seveda tvori Laibachov lastni opus, ki preko različnih skladb izraža plod svojega delovanja in evolucijski sprehod preko različnih glasbenih stilov, ki so se jih Laibach posluževali tekom preteklih dveh dekad. Spomnimo se, da so Laibach začeli z avantgardnim industrijskim rockom, ki bi ga najlažje opisali kot "ambient noise". Zelo kmalu pa so odkrili klene lepote vojaških koračnic, katerim so osotali zvesti do dandanes. V stilu heavy vojaških koračnic so izdali nekaj albumov in si s tem utrli pot med svetovne superzvezde in se zaznamovali kot pionirje industrijskega rocka. Sledil je razpad Jugoslavije in Laibach so pod takratnim vplivom političnega dogajanja izdali album Kapital znan po nekaterih hip-hop elementih ter kasnejši NATO bolj nagnjen k technu in bombastični glasbeni kulisi. Po kratki pavzi je sledila izdaja Jesus Christ Superstar in šokirala nekatere privržence metal kitarskih rifov. Njihov predzadnji studijski album WAT jih vrne na stare tirnice, s tem pa tudi med stare oboževalce katerim so se v tem vmesnem obdobju tavanja nekako oddaljili. Očitno je bilo delo pod taktirko tehno producenta DJ Umeka in elektro beata pravi recept. Njihov zadnji album, ki na tem posnetku iz leta 2004 še ni zajet nosi enostavno pomenljivo ime Volk. Gre za predelavo 14 evropskih državnih himen in v prenesenem pomenu pomeni komentar skupine Laibach na moderno pop kulturo.

Tako kot ta kratki kronološki pregled ustvarjanja skupine Laibach nam tudi posnetek skupine iz kluba La Locomotive na matičnih evropskih tleh predstavlja najlepšo retrospektivo obenem pa poklon vsem dolgoletnim oboževalcem. Poleg politične komponente opisane in predstavljene v Podgorškovem dokumentarcu v prvem delu na ameriških tleh so si za ta glasbeno-sporočilni del, po mojem mnenju, Laibach zaradi narave dojemanja in splošne inteligenčne naravnanosti (katero javno omenijo v intervjuju dokumentarca) Laibach raje izbrali trdna tla starega kontinenta. Že vedo zakaj?!