Cream: Disraeli Gears

Od vseh štirih studijskih albumov power tria Cream, je verjetno prav Disraeli Gears njihov najboljši izdelek. Album izdal leta 1967 je v vseh pogledih mojstrovina, kateri človek še dandanes s težavo najde podobno,.. Predvsem gre tu za individualne sposobnosti glasbenega ustvarjanja, ki jim verjetno še danes ni para, katere pa lahko "sveta trojica" na Disraeli Gears na račun homogenosti, brez problema postavi v drugi plan. Porodni problemi Fresh Cream so tule že daljna zgodovina, in Disraeli Gears nas, tudi predvsem po zaslugi producenta in kasnejšega Mountain basista Felixa Pappalardija, pošteno stresejo iz hlač. Svežina, medsebojno razumevanje, ter predvsem udarna mešanica bluesa, jazza ter psihodelije v celoti zaznamujejo tale album.

In ko že govorim o udarnosti, Strange Brew predstavlja prav to. Fenomenalen blues odsekanega ritma, katerega Bruce poleg še na rahlo vleče v jazz. Prava mala Lawdy Mama, ki bi to verjetno tudi ostala, če se je nebi po svoje lotil Pappalardi. Skladba, kjer Clapton s svojim ala Albert King solom, na polno kaže svojo zrelost. Čuden zvarek mogoče? Niti ne, v primerjavi s tem, kar še sledi…Sunshine Of Your Love, s Bakerjem v vlogi "jamskega človeka", predstavi blues v novi, za tiste čase nepredstavljivi glasbeni obliki, kjer te Gingerjev ritem zgrabi in ne izpusti iz rok, dokler ne obležiš nezavesten v kakšnem jarku. Eric in Bruce (za besedilo je ponovno odgovorne Pete Brown) pa naredita štikl, s svojim podajanjem vokalnih linij, obdelanimi z grobo Felixovo produkcijo, do konca surov. Druge skupine na tak način pred Cream enostavno niso igrale! Zakaj? Odgovor prepuščam vam. World Of Pain skupaj z Dance The Night Away plava v za Cream tipični psihodeliji, po kateri so se zgledovale mnoge kasnejše generacije rock glasbenikov zgodnjih sedemdesetih. Vsekakor skladbi, ob katerih si brez problemov lahko enega prižgeš. Za britanski humor tipična je Blue Condition, z Jackom Brucem v zanimivem "agregatnem" stanju, da pa so fantje le resni glasbeniki, govori odlična Tales Of Brave Ulysses. Navkljub celi armadi morskih deklic, malih škrlatnih ribic in njim podobnimi Jackovimi "prijatelji" grške mitologije (za katere pa je poleg Erica Claptona v bistvu odgovoren Martin Sharp), je Tales verjetno ena boljših Cream stvaritev nasploh. Claptonov wah-wah da tej skladbi še posebno apokaliptičen značaj. Swlabr (na kratko za She Walks Like A Bearded Rainbow!!) je podivjana blues zadeva, s smešnim besedilom, ki jo odločno krmari Ginger Baker. Podobno velja za We're Going Wrong, sicer "dete" Jacka Brucea, vendar pa je vseeno Baker spet tisti, ki ima z njim največ dela. Zelo zanimiva zadeva, katere zaključek mnogo dolguje Spoonful. Eric svoje ljubosumje stresa v Outside Woman Blues, katere avtor Arthur Reynolds, bi bil verjetno navdušen nad to Claptonovo "neotesano" različico, začinjeno z Bruceovim poplesavanjem na basu, ki zveni komaj pod kontrolo. Pohvalen je predvsem Claptonov vokalni prispevek, ki ob ponovno zabavnem besedilu, deluje zelo suvereno.

Zanimivo je predvsem to, da na celotnem albumu v bistvu ni nikakršnih večjih solo točk, s katerimi bi trije glasbeniki takega kova vsaj malo izstopali. In če nam je Fresh Cream postregla s kopico le teh, takih trenutkov na Disraeli Gears ni. Izjema je ravno Take It Back, kjer Jack Bruce, ob komaj opazni ostali dvojici, v celoti prevladuje. Na splošno gledano, album vseskozi drži neverjetno visoko raven kvalitete, edini večji minus je zaključna Mother's Lament, še ena v vrsti priredb raznih tradicionalnih komadov. Kaj so fantje razmišljali tule, ne bo verjetno nikoli jasno, čeprav je res, da ob takem igranju, človek ne more dolgo ostati normalen. Tako kot je resnično dejstvo, da so Cream s Disraeli Gears postavili nove meje v rock glasbi, katerih mnogim še dolgo ne bo uspelo preseči.