Electric Light Orchestra: Discovery

Po njihovi največji mojstrovini "Out Of The Blue" (1977) je bil za Electric Light Orchestra težek, pravzaprav kar nemogoč zalogaj ustvariti še en tako ambiciozen in vpliven album. Po zaključku mega uspešne turneje z ekstravagantnimi nastopi na odru v obliki vesoljske ladje in razprodanimi arenami so se podali na snemanje albuma, ki je postal znan kot "Discovery" ali še bolj kot "Disco? Very" kot ga imenuje lep delež njihovih privržencev, prvi pa je to frazo uporabil klaviaturist Richard Tandy. Razlogi za to hudomušno opazko tičijo v poudarjenem disku zvoku večine skladb z albuma, kar je za nekatere njegova glavna slabost medtem, ko je za druge osrednja odlika in neka posebnost, ki ga dela za edinstvenega v njihovi diskografiji. Vsekakor gre za njihov do tedaj najbolj komercialno dostopen izdelek s katerim so se dokončno preselili v pop rockovske vode in obrnili hrbet svoji simfonično (prog) rockovski preteklosti. To pa še ne pomeni, da je s tem zamrla tudi njihova sposobnost ustvarjanja izbornih melodij in nalezljivih simfoničnih aranžmajev. Album je poln raznovrstnih dobrot in spada med njihove boljše izdelke, čeprav ga ravno ne bi označil za mojstrovino, saj so na njem naredili vsaj en korak nazaj kar se tiče organskega zvoka orkestralnih aranžmajev.

Veliki šef, pevec, kitarist in producent Jeff Lynne, ki je po huronskem uspehu "Out Of The Blue" tako kot večina tedanjih glasbenih zvezdnikov podlegel disko vročici, je pred izidom povlekel nekaj dramatičnih potez, ki so pomembno vplivale na zvok "Discovery". Naredil je nekaj do tedaj nepredstavljivega ter odslovil celotno godalno sekcijo, se pravi violinista Mika Kaminskega ter oba čelista Melvyna Galea in Hugha McDowella. Čeprav so se omenjeni glasbeniki pojavili na glasbenih videih v podporo albuma s katerimi je Lynne nadomestil koncertno turnejo, je bilo s tem konec klasične ELO zasedbe in organskega zvoka godal s tem pa tudi začetek konca njihovega najuspešnejšega obdobja ter postopnega kreativnega zatona. Čeprav orkestralni aranžmaji zvenijo opazno okrnjeno glede na prej pa je Lynne uspel na uspešen način nadomestiti godalne linije z uporabo finih sintetizatorjev in s Tandyevim klavinetom. Okrnitev simfoničnega zvoka je sovpadala z Lynneovim (pričakovanim) preobratom k bolj pop rockovskemu zvoku in disko beatu. Orkestralne aranžmaje je tako kot ponavadi napisal trojec Lynne, Tandy in dolgoletni aranžer in zunanji sodelavec Louis Clark.

Kljub številnim kritikam, ki letijo tudi s strani nekaterih njihovih privržencev, da so se s tem albumom popolnoma prodali disko maniji tistega časa in želeli na čim lažji način doseči še večji uspeh, s čimer se gre vsaj delno strinjati, pa gre za še en odličen in unikaten album, ki vsebuje vse karakteristične ELO odlike in nekaj najboljših stvaritev v njihovi povesti, ki danes upravičeno spadajo med zimzelene glasbene klasike. Ravno grabljivi disko ritmi so tisti, ki danes prek nekaterih del na albumu poslušalca popeljejo v neko daljno, romantično obdobje, ko se je življenje zdelo še veliko bolj preprosto in disko še ni bil pojem vsesplošne glasbene negativnosti v kar se je kasneje razvil. Lynne je še vedno nadaljeval z ustvarjanjem odličnih pop rockovskih hit singlov na čelu s "Shine A Little Love", "Confusion", "The Diary Of Horace Wimp", "Last Train To London" ter "Don't Bring Me Down". Ni treba poudarjati, da je album dosegel izjemen komercialni uspeh. Na domačih tleh celo večjega kot "Out Of The Blue", kateri je prav tako navrgel pet hitov.

Seveda pa je glasbena kvaliteta posameznih kompozicij in ne njihov komercialni uspeh tista, ki največ šteje in vse omenjene skladbe so si povsem upravičeno zaslužile ta status. Prvi hit na albumu, otvoritveni "Shine A Little Love", do tedaj najbolj komercialna stvaritev v njihovi karieri, že takoj demonstrira novo usmeritev s svojim poudarjenim disko beatom in melodičnimi orkestralnimi in kitarskimi pasažami. Prefinjeni orkestralni aranžmaji v ozadju se odlično dopolnjujejo z Lynneovim zapeljivo erotičnim vokalom, spremljevalnimi vokalnimi harmonijami, duhovitimi kitarskimi pasažami in disko ritmom, kar je dovolj za eno najboljših pop rock stvaritev v njihovi povesti. Power balada "Confusion", še ena hit klasika, je nekoliko bolj "tradicionalna" ELO stvaritev z dobro spremljavo akustične kitare, romantičnim refrenom in številnimi efekti prek vokoderja. Tudi "Need Her Love", kjer prvič na albumu pridejo do izraza Beatlovski vplivi, ima izjemno romantično vzdušje in številne subtilne pasaže na kitari ter sanjave orkestralne zavese, ki so odlična podlaga Lynneovemu izbornemu petju in zborovskimi vokalnimi harmonijami med refreni. Lynne ustvari tudi kratko, a zelo lepo solažo na slide kitari medtem, ko so orkestralni aranžmaji, ki sicer zvenijo precej okrnjeno zaradi odsotnosti godal, primerljivi s tistimi z "Out Of The Blue".

Sledi hit klasika "The Diary Of Horace Wimp", ena najboljših in najbolj zabavnih stvaritev v njihovi povesti, ki ne skriva svojega Beatlovskega izročila, tako kar se tiče same strukture kot sarkastičnega, a prikupnega humorja. Besedilo pripoveduje šaljivo prigodo o sramežljivemu fantiču, kateri zaradi svoje nerodnosti nima sreče z ženskami nakar mu nekega dne pade sekira v med in spozna žensko svojih sanj ter se z njo poroči. Spremljevalni vokalni efekti prek vokoderja pred vsakim novim verzom ter v zaključku opisujejo vsak dan v tednu, ki ga je nerodni Horace zapisal v svoj dnevnik. Zanimivi so predvsem kontrasti med pompoznimi orkestralnimi aranžmaji in poskočnim, šegavim ritmom pa tudi kameleonska barva Lynneovega vokala, ki tu pogosto vleče na Paula McCartneya medtem, ko v glavnem refrenu spet dobi svojo prepoznavno barvo glasu. Album se ponovno vrne v disko vode prek fenomenalnega pop rockerja "Last Train To London", še enega velikega hit singla, ki očara s svojo romantično-sanjavo zapeljivostjo in nalezljivim refrenom, ki poslušalca z lahkoto popelje na zadnji vlak proti Londonu. Disko beat se odlično dopolnjuje z Bevanovimi bobnarskimi prehodi in čudovitim refrenom, ko Lynne doseže nekaj zanj precej visokih linij. Ena izmed tistih idealnih skladb za romantično večerno vožnjo nekje ob morju.

"Midnight Blue" je solidna, a ni nič posebnega, še ena romantična power balada z melanholičnim vokalom, številnim spremljevalnimi vokalnimi harmonijami in preprostimi orkestralnimi aranžmaji. Bolj zanimiv je "On The Run", ki ponudi nekoliko trši rockerski zvok s številnimi bobnarskimi prehodi, nabrušenimi klaviaturskimi in kitarskimi pasažami ter zabavno vokalno predstavo v refrenu. Odlični "Wishing", ki se ves čas vrti v srednjem vzdušju med melanholiko in razigranostjo, ima ambientalen uvod na klaviaturah nakar preide v romantično sekcijo z zapeljivimi melodijami prek magičnega refrena podmazanega z dobrimi orkestralnimi okraski, odličnimi vokalnimi harmonijami in vmesnimi efekti vokoderja, ne izostane pa tudi krajša solaža na klavirju. Za zaključek pa je tu še izvrstni poskočni pop rocker "Don't Bring Me Down", eden največjih hitov v njihovi karieri, ki je nekoč našel svojo pot tudi v eno od nanizank iz popularne britanske sci-fi serije Dr. Who. To je bila prva ELO skladba, ki ni vsebovala godalne sekcije. V ospredju je močan, ponavljajoči se disko beat in šegav refren z besedo "Groos", ki se pogostokrat sliši kot "Bruce", kar je skupino sčasoma prisililo, da je na koncertih na koncu zares začela uporabljati besedo "Bruce". Skladba je posvečena NASA-ini vesoljski postaji Skylab, ki so jo ravno leta 1979 ponovno spustili na Zemeljska tla in odraža Lynneovo fascinacijo nad vesoljskimi poleti, ki je razvidna tudi iz tradicionalnega ELO logota in nekaterih naslovnic.

Kontroverzni "Discovery" vsekakor ni uspel doseči visokih standardov mojstrovine "Out Of The Blue", kar tudi ni bilo za pričakovati, a gre kljub temu za še en odličen album in izvrstni pop rock/disko izdelek, ki je skupino samo še utrdil kot ene izmed najboljših tvorcev nalezljivih pop rockovskih/melodično rockovskih skladb. Ravno poudarjeni disko ritmi so tisti, ki ga delajo na nek način unikatnega v njihovi diskografiji in če bi bila večina disko glasbe tako dobra kot so jo na "Discovery" delali ELO bi ta uživala večje spoštovanje tudi med ljubitelji rocka. ELO so z "Discovery" dosegli vrhunec svoje popularnosti in njihova zvezda je zatem začela postopno ugašati, čeprav je imel Lynne na zalogi še nekaj precej dobrih idej.