Potem, ko je Mike Oldfield na prejšnjem albumu (Crises - RockLine recenzija TUKAJ) imel dva velika hita ("Moonlight Shadow" ter "Shadow on the Wall"), se je skušal vrniti na podoben način in je nadaljeval trend, ki si ga je zastavil s prejšnjimi albumi. Se pravi, da spet gre za večanje števila ušesu prijaznih melodij, medtem ko se minutaža za bolj ambiciozne skladbe strumno krajša.
Za nov podvig si je gospod zgradil studio na nadmorski višini 2000 metrov, s pogledom na Ženevsko jezero. Seveda se tudi v samemu gradivu čuti, da si je napolnil baterije, ker so pesmi res nabite s pozitivizmom in z optimističnim pogledom na svet. Ob sebi je Odlfield tokrat želel čim manjšo zasedbo, saj ni želel pesmi preveč okraševati, temveč je želel prikazati bistvo svoje glasbe. Tako je k sebi poklical le dva vokalista (Maggie Reilly in Barry Palmer) ter zdaj že legendarnega bobnarja Simona Phillipsa.
V prvem delu albuma nam mojster postreže s sedmimi prikupnimi pop poskočnicami, kjer je težko določiti favorita. Lahko bi rekli, da je v tem času Mike počasi že začel opuščati daljše stvaritve, vendar pa je uspel s svojim izjemnim občutkom za spevnost ustvariti prav fletne popevke. Ena izmed takšnih je tudi "To France", pesmica s keltskim motivom, ki pove zgodbo a škotski kraljici Mary. "To France" je prav tako postala neuradna himna madžarske reprezentance ob dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo leta 1998 v Franciji (še posebej refren "Never going to get to France"). "To France" je postal eden izmed Mikeovih največjih hitov in še dandanes marsikomu obtiči v ušesu in povzroča marsikatero nevšečnost s tem, ko noče in noče oditi. Seveda je glavna zvezda na tem komadu Maggie Reilly, ki prav tako poskrbi za vse ostale vrhunce med vokalnimi trenutki na albumu. Tudi pevec Barry Palmer, ki si z Reilly razdeli voklane dolžnosti, je bil prava izbira in dokaže, da Oldfieldova izbira ni bila le plod nekih sumljivih poslovnih transakcij.
"The Lake" je skladba, ki jo je Mike posvetil takratnemu bivališču ob švicarskem jezeru. Zazanamujejo jo bliskoviti prehodi iz nežnih eteričnih delov v hitre in veseljaške melodije, kjer še posebej prednjači Mikeova pojoča kitara. Spet gre za tipično, po Oldfieldovsko dobro zasnovano skladbo, ki je polna nepredvidljivih preobratov in različnih razpoloženj.
Čeprav je Oldfield s svojo večplastno instrumentalno osebnostjo, kjer praktično za vso zvočno sliko poskrbi sam, nedvomno vedno zvezda svojih albumov, pa je bila tokrat poleg njega v soju luči ujeta tudi Maggie Reilly, ki je še zadnjič poskrbela za obsežnejši doprinos h glasbi Mikea Oldfielda, saj jo kasneje ni več toliko uporabljal. Če bi si lahko predstavljal glas siren, ki so skušale zapeljati Odiseja, bi imel v glavi prav mamljivi vokal te škotske pevke, ki te ne more pustiti ravnodušnega in lahko čisto navadno melodijo spremeni v božansko izkušnjo.
Discovery je nov dober dosežek v Oldfieldovi zgodovini, ki pa ga zaznamuje nekoliko premalo kompozicijske drznosti, za kar je prav gotovo krivo to, da so ga v to usmerjali pri založbi Virgin. Seveda so tudi njegove pop pesmi vredne vse hvale, še posebej, če pomislimo na doprinos sladkega glasu Maggie Reilly, vendar te ljubezen do teh pesmi prej mine kot pa do tistih bolj dodelanih. Vseeno pa gre za odličen izdelek, poln pravih Oldfieldovih elementov - zasanjanih kitar, nežnih klaviatur, melodičnih in ambientalnih trenutkov, odličnih vokalov in še česa. Ne pustite, da vas moti nekolika večja dostopnost materiala, saj vendarle gre za enega izmed boljših pop albumov v zgodovini glasbe nasploh.
na vrh