King Crimson: Discipline

Leta 1981 glasbeni, predvsem pa kitarski posebnež Robert Fripp, v veliki meri izumitelj tega kar danes imenujemo progresivni rock, po letih udejstvovanja v vlogi solo glasbenika, gostovanjih na različnih albumih drugih glasbenikov kot sta bila denimo Peter Gabriel in David Bowie ter delu s projektom The League Of Gentleman, ustanovi skupino Discipline. Ko nenadoma ugotovi, da se glasba, ki jo igra zasedba, ki jo je zbral okoli sebe ne samo stilistično temveč tudi duhovno ujema z izročilom davno (sedem let) "zamrznjenih" King Crimson, se odloči za reanimacijo legendarnega imena in novi King Crimson so (pre) rojeni v popolnoma novi zvočni podobi pa vendar s svojim prepoznavnim pristopom odkrivanja nekonvencionalnih in do tedaj še neraziskanih oblik igranja rock glasbe. Zasedba si je povsem upravičeno lahko nadela to ime saj se je kmalu izkazala za eno najboljših v njihovi zgodovini medtem, ko je "Discipline" postal naslov novega albuma, njihovega prvega studijskega po sedmih letih, sčasoma pa tudi ime njihove neodvisne založbe, ki je danes odgovorna za lepo število kvalitetnih izdaj v progresivnem rocku. Skoraj popolnoma nepričakovana vrnitev King Crimson je prinesla veselje tudi številnim ljubiteljem progresivnega rocka, ki so ravno tedaj začeli obupavati ter preživljati težke čase saj so številni njihovi ljubljenci prenehali z aktivnostmi ali pa so zabredli na čudna glasbena pota, ki so bila le še bleda senca nekdanje veličine. Glede King Crimson, ki bi raje takoj razpadli kot pa se na kakršen koli način skomercializirali, nikoli ni bilo strahu, da bi kdaj odstopili od svoje osnovne glasbene filozofije. Tudi v 80-ih so obstali kot eden glavnih dejavnikov glasbenega razvoja rock glasbe na višje oblike delovanja in glavni nosilci progresivnega rocka z velikim poudarkom na besedi progresiven.

Na "Discipline" se zares dobi tisti pravi občutek, da je Frippu naposled uspelo uresničiti tisto k čemur je težil že od samih začetkov svojega glasbenega udejstvovanja s King Crimson: združiti zmes matematične preciznosti ter sonično osupljivih vizij v skorajda popolno in nepremagljivo zmes zvočnih oblik. Do tedaj poslednji Crimson album "Red" (1974) ima na splošno le malo skupnega s tem albumom saj je skupina zopet v popolnoma novi zvočni podobi. Tokrat so v svoj glasbeni izraz vnesli številne elemente svetovne glasbe, new wavea, minimalizma kot tudi za njih že prej značilne avantgarde, ki so jih prelili v unikatno zmes perfekcije, usklajenosti, inovativnosti in preciznosti. Če so bili prej znani tudi po tradiciji nestabilnih zasedb od katerih ni nobena zdržala za več kot en album, je Frippu tokrat uspelo okoli sebe zbrati profesionalne glasbenike, ki sodijo v sam glasbeni vrh. Poleg njegove genialne, diktatorske malenkosti, ki je na svojih "devices" (recimo temu zvočnih igračkah), katere so tedaj postale znane tudi kot "Frippertronics" ostal dobri stari stric Bob in povratnika Billa Bruforda, mojstra prog rockovskih bobnarjev, ki je v tem času v svoj nabor bobnov vključil tudi elektronske bobne, sta v skupino prišla tudi dva vrhunska ameriška glasbenika in sicer kitarist in pevec Adrian Belew (po slogu igranja na daleč prepoznaven kitarist, ki se je že prej izkazal kot kitarist Davida Bowieja in Franka Zappe kot tudi z igranjem na skladbi Talking Heads "I Zimbra") in Tony Levin (dolgoletni član skupine Petra Gabriela, sicer pa veteran neštetih gostovanj pri priznanih glasbenih imenih), izjemno inovativen basist ter igralec sticka (posebnega, izjemno variabilnega inštrumenta katerega je osebno definiral in kateri lahko hkrati združuje bas in nekatere kitarske delnice). Zlasti Frippov izbor slednjih dveh se je izkazal za čisto zmago saj sta imela največ zaslug za novo zvočno preobleko skupine medtem, ko sta Fripp in Bruford zagotavljala, da je skupina ne glede na to ostala prepoznavna. Vsak glasbenik je s svojim unikatnim glasbenim pristopom in tehniko jasno definiral svojo vlogo v skupini: Fripp in Bruford narekujeta številne transakcije posameznih zvokov in ritmov, medtem ko ju dopolnjujeta Levinov valujoči bas in Belewova pogosto zavijajoča kitara z obširno uporabo tremola in slide efektov. Tudi kot pevec je Belew, ki je bil po Frippovih besedah izbran tudi zato da skupini doda nekaj pop pridiha, zadetek v polno s svojo prepoznavno in variabilno barvo glasu (ponekod sicer nalašč vleče nekoliko na Davida Byrnea od Talking Heads), ki se spreminja od izjemno galantne do ultra paranoične. Njegove vokalne sposobnosti najbolj pridejo do izraza na skladbah kot so "Matte Kudasai", kjer se izkaže s svojim izjemnim občutkom za petje balad, medtem ko se na "Indiscipline", "Elephant Talk" in "Thela Hun Ginjeet" izkaže kot inteligenten narator oz. pripovedovalec štorij. Razen odličnega igranja kitare, vokala in dobrih, pogosto absurdnih besedil je Belew v skupino vnesel tudi popolnoma svež odrski nastop in dobršno mero humorja. King Crimson so bili zdaj zmožni prav vsega! Ta zasedba se je obdržala za cele tri albume ter s tem postala njihova najbolj stabilna do zdaj. Velik delež uspeha "Discipline" sloni prav na tej izjemni zasedbi.

Skoraj sleherna skladba na "Discipline" velja za klasiko skupine kar zgovorno priča o kvaliteti tega albuma. Vsaka skladba na njem je čista zmagovalka. Kako drugačni so King Crimson od vseh prejšnjih inkarnacij pove že uvodna, s črnim humorjem obarvana mojstrovina "Elephant Talk", kjer istočasno šokira in navdušuje nenavadno Belewovo oponašanje slonovega trobljenja preko kitarskega efekta. Samo besedilo je groteskna parodija, naslovljena na množične medije, predvsem na glasbene kritike. S svojimi na tri dele uglašenim ritmom, ki ga tvorijo izjemno igranje sticka pomešano z izjemno domiselnimi kitarskimi rifi ter inteligentnim in provokativnim besedilom ter še posebno prej omenjeno Belewovo oponašanje slona, "Elephant Talk" skupino odnese na prej še neodkrit teritorij. Klasika, ki poslušalcu že takoj glasno oznani, da se je kralj vrnil nazaj na svoj prestol.

"Frame By Frame" jemlje sapo s svojim osupljivim ritmom in vzdušjem, ki ga tvori predvsem izjemno agresivno, a obenem umetelno igranje Levinovega sticka skupaj s skoraj nežnim Brufordovim bobnanjem te subtilno naravnano Frippovo kitaro, čemur se pridruži še izjemno emocionalni Belewov vokal. Zlasti me navdušuje interakcija med obema kitarama saj oba istočasno igrata izjemno hitre akorde toda v različnem ritmičnem načinu in tempu. Ta skladba vsebuje poliritmiko saj kitare igrajo v 7/8 taktu medtem, ko je ritem v 4/4. Poleg osupljive tehnične podmazanosti, ki jo tu do konca potencirajo vsi člani skupine pa to delo odlikuje predvsem izjemno, stopnjujoče vzdušje.

Izjemno melanholična in senzibilna balada "Matte Kudasai" je preprosto ena najlepših stvaritev v zgodovini skupine. Tukaj Fripp ponudi nekaj izmed svojih najbolj lahkotnih in subtilnih delnic v celotni karieri. Njegovi najnovejši triki prek nasnetih efektov na "Frippertronics", ki jih je definiral in demonstriral že na svojih projektih z Brianom Enom, so tu zacveteli v popolni luči. Tudi Belewovo igranje kitare je briljantno s številnimi zavijajočimi zvoki ob uporabi slide efekta, predvsem pa se tu izkaže kot izjemno emocionalen pevec.

"Indiscipline" je prav gotovo najbolj nenavadno delo na celotnem album. Ta ritmično razvrana in razdrobljena mojstrovina je prava poslastica za vse ljubitelje avantgarde. Levinov zvok sticka tu skorajda prebija tla medtem, ko Belewovi paranoični vokal oziroma naracija izjemno absurdnega besedila, ki je nastalo po tem, ko je Belew cel dan poskušal napisati pismo svoji ženi pa mu to nikakor ni šlo od rok, skrbi za to da si poslušalec ustvari sliko pravega kaosa, ki sledi takrat ko je človek pod težko obremenitvijo. Navdušuje tudi izjemna dobra podlaga v ozadju, ki jo gradi Brufordovo izjemno energično in disonantno bobnanje ter Frippova tuleča kitara. Vsak posamezen inštrumentalist tu igra na svojem koncu in od mirnega začetka se skladba prelevi v pravo paranojo. O njej lahko rečem le še to, kar v besedilu na koncu zavpije Belew – "I Like It!"

Najboljše na albumu pa šele pride! "Thela Hun Ginjeet" je popolna zmaga in verjetno celo vrhunec celotnega albuma v katerem se istočasno mešajo genialnost, dramatika in humor. Ritem je najbolj poskočen na celotnem albumu in ni vraga, da se zraven ne bi dalo celo plesati! Skupina je tu preprosto neustavljiva, enostavno ne najdem pravih besed, da bi lahko opisal genialnost te stvaritve. Osrednja zvezda je tu prav gotovo Belew s svojim izjemnim igralskim žarom (ni samo vrhunski glasbenik temveč je po moje rojen tudi za odličnega komika) saj preko izjemno zaživete naracije govori o svojem bližnjem srečanju z neko ulično tolpo in kasneje s policijo medtem, ko se je potikal po ulicah NYC, da bi posnel posebne efekte za album. Glavni rif in ritem sekcija sta izjemno duhovito začinjena. Skladba je obenem polna džungelskih zvokov (lepo ujemanje z vzdušjem betonske džungle iz besedila) napeljane ob večglasnem, izjemno eksotičnem refrenu "Thela Hun Ginjeet", ki nekoliko asociira na kričanje imama ob ramadanu. Tako kot pri "Frame By Frame" je tudi to delo grajeno na poliritmiki.

Elementi svetovne, predvsem orientalske glasbe pridejo izraza na sijajnem inštrumentalu "The Sheltering Sky", ki navdušuje s svojimi zvoki Frippovih kitarskih efektov. Tu pride do veličastnega izraza tudi Brufordova uporaba tolkal, ki je ena najboljših v njegovi karieri sploh. Predvsem navdušujejo zvoki kongov. Najbolj sanjska atmosfera na celotnem albumu, ki ves čas stopnjuje svoje vzdušje od meditativno-spiritualnega do matematično-logičnega. Popolna harmonija obeh elementov.

Popolna, skorajda matematična usklajenost, prava definicija te zasedbe, pa pride do vse svoje veličine na zaključnem, primerno imenovanem, inštrumentalu "Discipline". Mojstrski izlet na bobnih, sticku in obeh kitarah, ki tvorita tak zvok kot da bi igralo pet kitar naenkrat. Vsi inštrumenti so integrirani v popolno celoto. Ponovna izdaja albuma vsebuje kot bonus skladbo tudi alternativno verzijo "Matte Kudasai", skladbo katere nalezljiva melodija poslušalcu še dolgo odzvanja v ušesih in je nadvse primerna za zaključek.

"Discipline" je absolutna mojstrovina progresivnega rocka 80-ih in eden ključnih albumov skupine, ki prikazuje King Crimson kot na novo prerojene glasbene inovatorje iz časov, ko se je večina glasbe še delala s srcem in dušo. Album je hkrati potrdil, da lahko stare skupine ne samo preživijo v novem, drugačnem glasbenem klimaksu temveč tudi na novo zacvetijo ter pomaknejo žanr na nova čudovita in prej še neodkrita mesta. "Discipline" je eden najboljših in najpomembnejših albumov za skupino, ki je pomenil preporod, novo vstajenje in nov začetek. Od vseh legendarnih progresivnih skupin, ki so utemeljile žanr so prav King Crimson najbolje prestali 80-a ter zakorakali v eno svojih najbolj stabilnih obdobij. Od 80-ih naprej pa do danes pa so hkrati postajali vse bolj osamljeni kot eden zadnjih, če že ne zadnji resnično progresiven band iz zlate dobe progresivnega rocka.