Thrash metal zadnje leto spet doživlja manjši preporod. Ne v tako veliki meri kot pred nekaj leti, ko je vladal pravi thrash bum, pa vendar so old school veterani Testament, Megadeth, Death Angel, Anthrax, Flotsam and Jetsam (pogojno celo Metallica) izdali odlične ali vsaj solidne albuma, s kvalitetnimi ploščami pa je presenetila tudi mlada garda na čelu z Vektor, Warbringer in Havok. Podobno bogata je thrash slika tudi pri nas, saj so v zadnjih mesecih studijske plošče izdali Lintver, Moshead, Eruption, tik pred izidom je prvenec mladih Primorcev Black Reaper, pred mesecem dni pa so svojo drugo studijsko ploščo, Discarded Existence, izdali tudi Panikk.
Od izida prvenca Unbearable Conditions so minila štiri leta, tekom katerih je v Panikk prišlo do nekaj kadrovskih sprememb. Grego Košmerla je za bobni zamenjal Črt Valentić (Mephistophelian), Nejca Nardina na kitari pa Jaka Črešnar (Battle X). Menjave so prinesle manjše spremembe žanrske usmeritve. Panikk sicer še vedno ostajajo zasidrani v frantičnem, kaotičnem thrashu kot so ga v osemdesetih izoblikovali bendi kot so Vio-Lence, Demolition Hammer, Defiance in EvilDead, a na Discarded Existence zvenijo še bolj brutalno in agresivno kot na prvencu. Za to poskrbijo v celoto spretno umeščeni rifi, ki občasno zasmrdijo po death metalu in razgiban boben, ki ga Črt mestoma popestri z blast beati (Rotten Cells, Reconstruction).
Osrednje mesto v monumentalnem glasbenem zidu kirurško čisto in natančno zveneče plošče še vedno zasedajo kitarski rifi; tokrat jih dvojica Flere/Črešnar natrese za celo prgišče, njihova barvna paleta je izjemno pisana, njihova zanesljivost pa neizprosna kot v tornadu leteči šrapneli vsega, kar je ta raztrgal na svoji poti. Zelo čista zvočna slika je glavni krivec za čudovito zvenečo plošča, ki je ravno prav brutalna in polna hrustajočih kitar, ki s svojim »crunchom« spomnijo na kitarski napad Exodus (predvsem uvod v Instigator of War). Discarded Existence je zelo homogena plošča, saj večjih odstopanj med komadi ni, zato se na prvo žogo nobeden izmed njih v ušesa ne zasidra prav pretirano, a ima zato album zato toliko večjo veljavo na dolgi rok. Nekoliko sicer zmoti konstantna zvočna baraža, rušilnost in večinoma pretežno visoka hitrost komadov, zaradi česar plošča proti koncu postane rahlo monotona. Kljub temu pretirane bojazni po enoličnosti ni, saj je album visoko dinamičen, monotonost pa Panikk spretno razbijajo z delčki kot sta akustični uvod v Rotten Cells in melodična rifaža v Reconstruction.
Enoličnost uspešno razbija tudi vokal Gašperja Flereta, ki je, roko na srce, daleč od vrhunskega pevca z obilnim razponom, a to niti malo ne zmoti, saj z vokalom, ki stilsko spominja na Kurta Brechta (D.R.I.) in Seana Killiana (Vio-Lence) odlično nadgradi brutalen groove inštrumentalnega dela Panikk. Z vokalnim stilom, ki je v thrashu redko posneman tako srdito in besno bljuvanje družbeno kritičnih in fatalističnih tem izpade še bolj učinkovito, četudi se zna mestoma ob delčku kakšnega od besedil rahlo kolcniti. Tudi nevarnosti, da bi vokal postal enoličen ni, saj se Gašper poslužuje učinkovitih trikov za popestritev vokalnih linij kot so kriki v Rotten Cells, ki spomnijo celo na bruhanje Johna Tardya (Obituary).
Zaradi izjemne naslovnice talentiranega Maria Lopeza se primerjava ponuja sama od sebe – »Toto, mislim, da nismo več v Kansasu«, so rekli Panikk po pristanku v mračni antiutopični svet, ki mu z železno roko vlada totalitarni vodja, pokvarjeni politiki, zlobne korporacije in izprijeni kapitalizem. Zgolj preslikava našega sveta torej, proti čemur se Panikk borijo s surovim thrash metalom Discarded Existence, ki v primerjavi s prvencem Panikk predstavlja v še lepši luči.
na vrh