AC/DC: Dirty Deeds Done Dirt Cheap

Dirty Deeds Done Dirt Cheap je tretji AC/DC album in do tedaj gotovo najbolj vsestranska stvaritev avstralskih hard rokerskih kovalcev, ter s tem pogojno rečeno tudi najbolj rizkanten korak, ki si ga je Angusova horda drznila napraviti v 70tih letih! Album je izšel v dveh različicah, originalni avstralski verziji in izdaji namenjeni za čutila od rock & rolla ohlajajoči se evropski populaciji, ki se od svoje sestrične razlikuje tako po naslovnici, kot po seznamu skladb. Tovrstna za AC/DC netipična občutljivost na potrebe glasbenega trga je prvi znanilec dozorevanja zasedbe, ki navkljub navidez samodestruktivni zaobljubljenosti čarom alkoholnih hlapov, kljubovalno stoji na svojih nogah!

Dirty Deeds je v vseh pogledih pravzaprav tipična AC/DC komemoracija umazanemu rock & rollu, a z eno pomembno pridobitvijo. Nestanoviten tempo, ki se v ostro odsekanih intervalih razteguje preko celotne dolžine albuma, prinaša dobrodošlo nadgradnjo prepoznavnega AC/DC grmenja, ki je predhodnicam High Voltage in TNT ni uspelo zajeti. Angus in kompanija seveda ostajajo zvesti zaobjemanju preproste formule težkega rocka, ki s spoštovanjem tradicije bazira na razpoznavnih elementih blues in boogie godbe, a obenem ostajajo odprti tudi za nekaj redkih izbruhov sentimentalnosti. V tem pogledu gre največja mera zaslug na račun neusahljive domišljije Bona Scotta, in posledično gospodove pikantne jezikavosti, ki je vešče izurjena v trosenju libidnih semenjk, ki hitro pridobijo poslušalčeve simpatije.  

 Bon Scott prepričljivo ohranja status mojstra žongliranja s pikantnimi verzi. Njegov vedno živahen lirični profil je sladko kislo humorna testosteronska mešanica, seveda do roba napolnjena s prisotnostjo kot solza čiste perverznosti (stroka temu rada poreče perverznost z rodovnikom). Prepoznavno oglašanje Bona Scotta spominja na paritveni krik nenasitnega nosoroga, ki se ne da motiti takim malenkostim, kot je manjko posluha. Scott je neuničljiv, njegov intenziven, oster zadah pa brezvestno pušča skeleče sledove na vratovih vseh prisotnih. Bon z egom več kot očitno nima nikakršnih problemov, kot lepo nakazuje predrzna lirika Big Balls. Za nemoteno vdihavanje visoko oktanskih rock & roll derivatov vestno skrbijo Problem Child, Rocker, ter seveda sluzasti uvodnik Dirty Deeds Done Dirt Cheap, pravzaprav prvi pravi zadetek v polno v smislu komercialne prepoznavnosti zasedbe, danes že dolgo časa priznan kot eden železnih rokerskih zimzelenčkov, prostora za dvom pa ne pušča niti nalezljivi Scottov melanholično obarvani blues Ride On! Izbira erotičnih rekvizitov, s katerim si lahko popestrite vsakdan je tule resnično pestra, s Squealer boste denimo hitro prerasli v prvaka v hitrostnem osemenjevanju vaške mladine, strupeno pa piči tudi ganljivi, a obenem tudi skrajno perverzni ep Love at First Feel!

AC/DC že od nekdaj veljajo za glasnike pristnega rock & rolla, ki nikoli niso iskali kompromisov. Z Dirty Deeds Done Dirt Cheap so fantje nedvomno prerasli klišeje o omejenosti troakordnih brenkačev. Malo je tako načelnih, iskrenih in obenem prepričljivih dokumentacij, ki se lahko poleg doslednega dostavljanja osnovnih rokerskih atributov, pohvali tudi z življensko prepričljivostjo na najbolj osebni ravni. Scottovo obdobje zasedbe, napram Brianu Johnsonu nedvomno favorizirano iz strani povprečnega AC/DC fanatika, je tako z Dirty Deeds Done Dirt Cheap postalo bogatejše za dragulj, katerega lesk je brezčasen.