Direct Hits, izdan leta 2013, predstavlja končno zbirko skladb Las Vegaške zasedbe The Killers. Obdobje desetih let delovanja je strnjenih v 15 skladb iz 4 plošč, ki predstavljajo prepleteno mrežo aranžmajskih elementov značilnih za dandanes ustaljene indie-pop veterane. Popotovanje v glavno tematiko (beda in blišč Las Vegaške romantike) desetletja ustvarjanja se prične na debitantski plošči Hot Fuss.
Hot Fuss, debitantska plošča The Killers, ostaja eno naivnejših del zasedbe in hkrati eden od temeljev takratne indie-pop scene. V mestu, kjer so klubi večinoma sprejemali trše projekte, so Killersi s svojimi edinstvenimi spevnejšimi rifi in romantično orientiranim tekstopistvom osvojili ušesa nepodpisanih na takratni glasbeni sceni. Direct Hits vsebuje 4 skladbe iz takratnega obdobja, od tega sta Mr. Brightside in All These Things That I've Done tudi najbolj poznani. Šestnajstinski ritem in lo-fi (t.j. skrajno zamolkel in distorziran vokal) Mr. Brightside se skupaj z Brandonovimi bolestmi ljubezni do prostitutke zlivajo v eno od skladb, ki je zaznamovala žanrsko obdobje. Alan Moulder je s svojimi mešalnimi sposobnostmi dahnil poseben ton obdobja nove romantike, katerega gre moč zaslediti v All These Things That I've Done; »I've got soul, but I'm not a soldier.« s svojim hipnotičnim ponavljanjem in vokalnim prostorskim bogastvom ostajajo besede himna najzvestejših The Killers poslušalcev.
Sam's Town predstavlja drugačno zvočno sliko zasedbe; manj synth-popa vstavkov z več poudarka na trših rifih in ritmih, ampak še vedno ista analogno surova nota Alana Moulderja. Doraslost zasedbe zaznamuje predvsem skladba When You Were Young, pri kateri je bilo Keuningu in njegovim žgočim rifom dodeljeno malce več aranžmajskega prostora. Prej romantična (že skoraj »angsty«) tančica zasedbe se s Sam's Town spogleduje z idejami odraščanja in obžalovanja. Sledi nove romantike seveda niso izginile; Read My Mind vztrajno nosi nasičeno atmosfero synth-popa, kar še danes daje zasedbi značilen zvočni pečat.
Aranžmajsko nišo synth-popa in skoraj plesnih (a vseeno tradicionalnejših, občasno jazz) ritmov so Killersi več kot uspešno združili v komercialno najuspešnejši plošči Day & Age. Plošča je zasedbo dokončno zacementirala na globalni glasbeni sceni predvsem s skladbama Human in Spaceman. Enigmatični »Are we human, or are we dancer?« ostaja eden prominentnejših tekstopisnih trikov zasedbe. Spaceman dokazuje tudi sposobnost samo-ironije, humornosti zasedbe, saj v pesmi posvečeni Nezemljanom brijejo norce iz lahkoverne Ameriške populacije. Day & Age kaže skrajno skoncentrirano aranžmajsko delovanje v novem snemalnem okolju pod novim producentom, Stuartom Pricem. Iz najstniških romanc so The Killers v nekaj poskusih izumili svoj recept za mešanje plesnih ritmov in sintetičnih zvokov v lažjo obliko lucidnega sanjanja. Trših rifov ni več, melanholije odraščanja tudi; The Killers so se vrnili nazaj k svojim koreninam prve plošče in proizvedli izdelek nedvomljive zvočne in oblikovalske kvalitete. Po uspehu Day & Age je člane zasedbe čakalo obdobje hiatusa in posvečanja lastnim solo projektom, med drugimi gre omeniti Flowersovo solo ploščo Flamingo.
Po obdobju polnjenja baterij se je zasedba ponovno združila in obrodila četrti sklop skladb na plošči Direct Hits. Na prvo žogo se četrti sklop skladb nerodno spenja s preteklim repertoarjem, saj nekatere komponente (kot npr. podobnost vmesnega kitarskega rifa Miss Atomic Bomb z vodilnim kitarskim rifom Mr. Brightside) zvenijo iztrošeno. Podrobnejše poslušanje pa odkrije prizmo prepletov zgodb, občutenj in mere samo-ironičnosti skladb, ki so same po sebi opomin na pretekli material. Ravno na tej točki se The Killers razlikujejo od svojih »žanrskih sovrstnikov«; sposobni so sprejeti podobo in obstoj zasedbe z mero humorja, češ »V temu uživamo, to je nekaj našega«. Miss Atomic Bomb in Shot At The Night torej dokazujejo še vedno obstojen elan Las Vegaške zasedbe, katere zvočni pečat ostajajo vokalne sposobnosti Flowersa,, tekstopistvo s ščepcem nove romantike in sintetična indie-pop aranžmajska niša.
Lepota Direct Hits se skriva ravno v njeni sintetično-analitičnosti. Naključnemu poslušalcu se morda predstavlja kot zgolj še ena zbirka komercialno uspešnih »hitov«, pravo sporočilo pa seže veliko globlje. Ne glede na trende v produkciji in aranžiranju, The Killers so svoj razvoj začrtali vzporedno z globalno glasbeno sceno ter se v obdobju desetih let povzdignili na položaj enega najboljših »live« izvajalcev in se zasidrali v indie-pop okolje kot veterani z dušo.
na vrh