Sound Of Contact je nova progresivnorockovska skupina pod vodstvom kanadsko-britanskega bobnarja/pevca Simona Collinsa. Simon je sin legendarnega Genesis bobnarja/pevca Phila Collinsa in Philove prve žene, Kanadčanke Andree Bertorelli. Po očetu je podedoval visoko čelo, razredčeno lasišče, nizki ter nekoliko čokati stas ter na srečo tudi sorodno barvo glasu, kar mu je omogočilo, da je lahko na prepričljiv način začel lastno glasbeno kariero. Že v zgodnjem otroštvu je bil njegov slavni oče najboljši možni bobnarski mentor, saj ga je med Genesis turnejami aktivno poučeval bobnarske tehnike, tako da je mladi Simon že zgodaj začel izpopolnjevati svoj glasbeni talent.
Veliko bobnarskih veščin pa se je naučil tudi od Genesis koncertnega bobnarja Chesterja Thompsona (ex-Frank Zappa, Weather Report, Santana). Kljub temu, da je po zaslugi očeta, Chesterja in ostalih učiteljev, osvojil izrazito jazzovsko tehniko bobnanja, pa je svoje prve glasbene korake, potem ko se je naučil še igranja klavirja in petja, naredil z obskurnimi trdo rockerskimi bandi. To ga je že kmalu začelo dolgočasiti, zato se je želel preizkusiti tudi v drugih žanrih. Najprej ga je kot samostojnega izvajalca zaneslo v svet elektronike, nato za kratek čas tudi v pop rockovske vode, dokler se ni odločil, da se najboljše znajde v svetu progresivnega rocka.
Po očetovi zaslugi je imel Genesis diskografijo v 'malem mezincu' (leta 2007 je posnel priredbo Genesis standarda »Keep It Dark« z albuma »Abacab«, 1981). Potem ko je spoznal klaviaturista in producenta Davea Kerznerja je nastala ideja o skupnem bandu in tako so se rodili Sound Of Contact, ki v svojem glasbenem izrazoslovju, kot dokazuje njihov odlični prvenec »Dimensionaut«, v marsičem črpajo iz vplivov progrockovskih titanov kot so Genesis, Pink Floyd in Yes, pa tudi bolj 'sodobni' Porcupine Tree vplivi so na tem albumu več kot očitni, kar po svoje res ni veliko presenečenje, saj je imel Simon že od otroštva dalje res najboljše možne glasbene učitelje.
»Dimensionaut« je konceptualni album, ki pripoveduje o neimenovani osebi moškega spola, ki do konca naveličana zablod človeštva, sprejme svojo novo vlogo potovalca po različnih dimenzijah, času in galaksijah, kar mu omogoča pojav skrivnostne, leteče 'kozmične lestve'. Z njeno pomočjo postane 'dimensionaut' ter potuje skozi čas in prostor. Med temi potovanji odkrije svojo 'drugo polovico', kar v njem povzroči notranji razkol. Kmalu ugotovi, da se njegova ljubezen ne more udeležiti njegovih brezkončnih potovanj in mora ostati v fizičnem svetu. Konec ostane tako odprt in je namenjen posameznikovi lastni interpretaciji; ali se je popotnik vrnil nazaj k svoji izvoljenki in se 'ustalil' ali pa se je podal naprej, na neskončna potovanja po neznanih galaksijah. Vsi ljubitelji Kubrickove Odiseje 2001 pa tudi popularne BBC serije Doctor Who bodo v omenjenem konceptu gotovo prepoznali veliko domačega.
To potovanje prepričljivo odpre kratka naslovna skladba, kjer Sound Of Contact uspešno združijo nekatere najboljše ambientalne elemente skupin Porcupine Tree, Yes in Genesis v povabilo na medgalaktični polet. Na »Cosmic Distant Ladder« Collins mlajši nazorno demonstrira, da je njegov bobnarski slog pod očetovim mentorstvom in močni jazzovski podlagi dopolnjujoč tudi na trših stvaritvah, saj se Sound Of Contact to pot ne branijo niti nekaterih progmetalskih prvin, pa tudi elemente funka je moč zaslediti med kompleksnimi časovnimi prehodi in nepredvidljivi ritmični mineštri, ki poslušalca vodi proti 'oddaljeni kozmični lestvi'. Na »Pale Blue Dot« skupina prek uspešnega grajenja simfoničnih zaves, katerim družbo delajo temperamentne kitarske pasaže in genialne ritmične nianse, posreduje izjemen občutek za ambientalno subtilnost. Simon vedno znova navdušuje s svojim pevskim pristopom in z barvo glasu pogostokrat spomni na svojega slovitega očeta, ko se je ta nahajal v najboljših vokalnih letih.
To je še bolj očitno na počasni, baladni otvoritvi v »I Am Dimensionaut«, ki kmalu poslušalca popelje skozi izrazito kompleksne in obenem melodične motive, da napeto ambientalno potovanje niti za trenutek ne popusti v intenzivnosti. »Not Coming Down« je še ena na moč inteligentno aranžirana stvaritev s čistim poprockovskim refrenom, kar pomeni, da je Simon v svoj skladateljski in aranžerski slog vpil najboljše iz vseh Genesis obdobij in očetove samostojne kariere. Navkljub komercialno privlačnem refrenu pa ima ta stvaritev še vedno kompleksno artrockovsko naravo s številnimi nepričakovanimi časovnimi prehodi, veličastnimi simfoničnimi teksturami in zanimivimi improvizacijami. Tudi na izrazito romantičnem »Remote View« Sound Of Contact uspešno ohranjajo svoj specifični zvok ter mogočne ritmične intervale oplemenitijo z briljantnimi vokalnimi harmonijami.
Na »Beyond Illumination« bogati in raznoliko slogovni vplivi pridejo še do večjega izraza, medtem ko epski refren še poudari eterično obarvano ambientalno ravnovesje. Gostujoči ženski vokal Američanke Hannah Stobart se odlično dopolnjuje s Simonovim in sredi melotronskega valovanja poskrbi za enega najmočnejših trenutkov celotnega »Dimensionaut. Mimogrede, Stobartova je ljubiteljem prog rocka znana predvsem po sodelovanju z Marillion kitaristom Steveom Rotheryem pri njunem skupnem projektu The Wishing Tree, pa tudi kot žena Enchant bobnarja Paula Craddicka. Tudi »Only Breathing Out« vsebuje izjemno raznovrstno menjavanje melodičnih aranžmajev in prelesten refren ob vseprisotni, širokogrudni ritmični dinamičnosti.
»Realm Of In-Organic Beings« je kratki ambientalni inštrumental z barvitimi simfoničnimi okraski in ganljivimi ženskimi vokalizacijami v ozadju. Na »Closer To You« Simonovo petje po barvi, še zlasti med buditeljskim refrenom, vnovič osupljivo spominja na očeta za kar so deloma krivi tudi simfonični aranžmaji, katerih se ne bi sramovali tudi Genesis s konca sedemdesetih. »Omega Point« bo zaradi posrečene kombinacije mogočnih ambientalnih, orkestralnih zaves in epskih časovnih prehodov, ki so okronani z melodičnim refrenom, gotovo všeč vsem tudi vsem ljubiteljem Porcupine Tree. Vesoljsko vzdušje ne popušča od prve do zadnje sekunde.
Za končno 'piko na i' pa poskrbi skorajda dvajsetminutna epska suita »Mobius Slip«, še eno briljantno kozmično potovanje skozi čas in prostor, katera je razdeljena na kar pet med seboj popolnoma različnih sekcij. Prva izmed njih je slojeviti ambientalni inštrumental »In The Difference Engine«, ki pripravi teren za enigmatični »Perihelion Continuum« s Simonovo izrazito teatralno vokalno predstavo in kompleksnimi bobnarskimi prehodi. Na tretji sekciji, »Salvation Found«, ki predstavlja najbolj udaren trenutek celotnega »Dimensionaut«, nenadoma zavladajo mogočni intervali med nasršenimi kitarskimi pasažami in simfoničnimi klaviaturskimi teksturami, medtem ko Simon tokrat pri petju za popačenje glasu uporabi vokoder. Veliki finale oziroma ambientalni klimaks pa predstavlja zaključna sekcija »All Worlds All Times« sredi katere Dimensionaut sprejme usodno odločitev in se odpravi na nova medgalaktična potovanja v neznano.
Simon Collins s Sound Of Contact prvencem nadvse uspešno dokazuje, da marljivo stopa po očetovih stopinjah, saj je njegov band z »Dimensionaut« ustvaril moderen konceptualen album, kateri vsebuje vse najbolj žlahtne elemente iz zlate dobe progresivnega rocka. »Dimensionaut« je namreč nepozabno ambientalno potovanje prek dimenzijskih meja v času in prostoru, ki na poslušalcu še za dolgo časa zapusti močan pečat.
na vrh