Jinx so zanimiv glasbeni fenomen ki je vzbrstel na tleh naše južne sosede Hrvaške. Če želite izvedeti kako bi zvenela diksilend glasba, prefinjeno vpeta v pop retoriko, izvornega porekla na Balkanskem polotoku, potem leži v Jinx pravi odgovor na to vprašanje. Bolje rečeno hrvaški odgovor.
Povratniški album "Na zapadu" (2007) je skupino vrnil v prostor Hrvaškega glasbenega "mainstreama" in ji pravzaprav prinesel afirmacijo statusa, ki jih umešča med večja imena hrvaške pop estrade. Temu iizdelku je sledila smiselna izdaja albuma "Live" v letu 2008. "Na Zapadu" je prinesel nekaj hitov skupini, obenem pa je deloval kot, da po šestletni diskografski pavzi skupina previdno okuša in otipava prostor, da bi ga ta znova sprejel z odprtimi rokami. Uspešno odigran polčas v previdnem manevriranju skupine.
Vsega tega ne bi bilo v kolikor jinx ne bi bila enota skvašena iz nabora kvalitetnih glasbenikov, ki družno funkcionirajo na frekvenci učinkovitega medsebojnega zaznavanja in ki mu poveljuje agilni kitarist iter motor skupine umetniškega imena Coco Mosquito. Z "Diskilend" so šli Jinx še korak dlje- S tem albumom so dokončno definirali lastno artistično identiteto.
"Diksilend" je poosebljanje vrednot, ki jih je dal v času ameriške prohibicije vroči jazz New Orleansa , pretkano prelitih v pop retoriko, koz ga vodi in razume lenobno koketno zviranje ženskega vokala. Celo instrumentalna sekcija skupine je sestavljena po vzoru stare šole "mini dixie orkestrov". Všečna sladko grenka pop retorika! Sladka zaradi obče dostopnosti, lahke osvojljivosti in grenka zaradi melanholičnega koprnenja, ki je plod organske zmesi bluesa, trikov "hot jazza", korakajočega marša pihalne sekcije, "americane", zaznavni pa so tudi zametki rag timea.
Retro pop je posrečena skovanka, ki se drži izrazne karakterizacije sloga skupine. Dejansko delujejo Jinx izgubljeni v času. Ne prinašajo glasbene revolucije, a predstavljajo s svojo pojavo na prizorišču, ki jo "Diskilend" še poglablja, popoln iunikat v hrvaškem mainstreamu in do neke mere pravo mini glasbeno atrakcijo.
Vse skladbe od prve do zadnje pooseblja topel, aktivno dinamičen, organski zven. Kljub temu, da so skladbe enostaven zalogaj za povprečnega konzumenta, pa so zvočne karakteristike in aranžiranje prava mala filigranska mojstrovina. Vsi instrumenti so razločno in jasno slišni. Sobivajo v odlično vzpostavljeni simbiozi, ki optimalno izkorišča razpoložljivi spekter zvočne slike. Takšna več plastna komunikacija gradnikov instrumentalnega pola zvočne slike je tudi največja kvaliteta tega izdelka. Gre za imenitno draž, v skladu s prispodobo: "Kako ponuditi neaktualni zvok, da postaneš aktualen."
Klub temu, da je slog in zvok jasno determiniran od prve do zadnje skladbe albuma in da se čvrsto oklepa izrazen forme in vibracije, so skladbe med seboj še vedno dovolj aranžmajskjo razgibane, da ohranja album visoko dinamično pretočnost od prve do zadnje sekunde.
Kar se vokala tiče, je čutiti, da Yaya še zdaleč ni vrhunska pevka, vendar pa mnoge rezerve učinkovito kompenzira s prirojenim občutkom za oživljanje razpoloženjskih stanj, ki jih diktirajo verzi. Izrazni nivo, ki ga dosegajo nove skladbe z aranžmaji, je razvit do te mere, da bi lahko prenesel precej močnejši, drznejši, bolj erotičen in v nizanju mnogoterih razpoloženj dodatno razgiban vokal temnopoltega izvora, lahko tudi gospelovskega" pedigreja in pa ob vem tem seveda tudi rabo angleškega jezika v verzih- V tem oziru je še nekaj rezerve pri Jinx. Po drugi plati, pa se človek vpraša, v kolikšni meri, bi s takšno kompenzacijo Jinx žrtvovali lastno glasbeno prepoznavnost, ki jo pravzaprav "Diksilend" končno prvikrat v karieri skupine zelo jasno in zdravo uteleša- Poseduje pa vokal pevke Yaye vokalni pristop, ki efektivno združuje v isti sapi občutja hudomušnosti, sarkazma, ironije, raba hrvaškega jezika v nadvse inteligentnih besedilih močne sporočilnosti, pa je nadaljnja kompenzacija vokalnih rezerv, ki po drugi strani odpira skupini vrata na zavojevanje hrvaškega manistreama. Torej je v vsem optimiziran sestavni del zgodbe o Jinx, ki zadovoljivo vrši svojo funkcijo. Yayin vokal je dodatno ojačan tudi z integracijo spremljevalnih vokalov pevke Ivane Starčević, ki s svojim delovanjem iz "zadnje linije" dodatno intenzificira posamezna razpoloženjska stanja na albumu.
"Diksilend" je točka zrelostne afirmacije glasbenega izraza skupine Jinx. Z njo pridobiva oznaka "retro popa" za skupino še večji smisel in težo, zasedba pa si z albumom utira jasno prepoznavno mesto v hrvaškem glasbenem mainstreamu. Deset skladb stoji enakovredno med seboj in v kvalitativnem smislu nobena ne počepne. Album "Diksilend" je nadvse imeniten manifest glasbene vzdržljivosti skupine, ki jasno nakazuje, da je skupina z njim naposled definirala in iznašala prepoznavni zvok. Le tega bo ohranjala v snemanju bodočih izdelkov, kot temeljno značajsko referenco lastnega glasbenega izrazoslovja.
na vrh