Tyketto je tista famozna melodična rock zasedba, ki se je pojavila ob zatonu osemdesetih in ji ni bilo nikdar usojeno, da bi iztržila komercialni uspeh. Preprosto. Odplaknila jo je ekspanzija grunge skupin, ki je sledila v devetdesetih. Po sedemnajstih letih, od zadnje studijske izdaje ("Shine", 1995 - na tej je pel bodoči "Jouneyman" Steve Augeri in ne Danny Vaughn), se Tyketto torej vračajo. Vračajo v originalni postavi Danny Vaughn (vokal), Brooke St. James (kitara), Michael »Arbeeny« Clayton (bobni) in Jimi Kennedy (bas kitara)!
»Dig in Deep« je velik zrelostni povratek skupine. Ni strahu, da bi Tyketto z njim kakorkoli razočarali! Seveda pa je treba pri tem upoštevati nekaj dejstev. Prvo kot prvo je to, da od »Dig In Deep« ne smete pričakovati posnetka prvih dveh studijskih albumov, niti ne smete pričakovati poizkusa rekaptivacije hit singla Forever More. »Dig In Deep« je namreč mnogo, mnogo bliže Vaughn izdelkom, kot prvim dvema Tyketto albumoma. To je zelo logično. Clayton in Vaughn sta ostala kasneje združena v Dannyjev projekt Vaughn, ki pa je izdal prvenec »Traveller« šele leta 2007. Z njima vred je sodeloval v Vaughn še en bivši Tyketto član. To je Jamie Scott, ki je za drugi Tyketto album zamenjal v postavi basista Jimi Kennedyja. Zanimivo je da pri snemanju albuma Traveller nista sodelovala z Vaughnom ne Scott, ne Clayton.
»Dig In Deep« je pravzaprav nadaljevanje albuma »Traveller« projekta Vaughn, kar pomeni, da se sam album »Traveller« lahko pavšalno šteje, kot izgubljeni Tyketto album. Danny Vaughn je kot vokalni interpret, aranžer in tekstopisec namreč zelo močna izrazna figura, ki pušča na vsakem izdelku najbolj viden pečat svoje obče art kreativnosti. Prednost Vaughna pred ostalimi glasbeniki melodičnega rocka približno enake EMŠO številke, pa je zlasti v tem, da je Vaughn izjemen tekstopisec. Zato zadržuje substanca albuma »Dig In Deep« mnogo več otipljivosti, kot jo gre pravzaprav pričakovati od podobnih skupin, ki so zrasle nekako v času, ko so pometali s konkurenco na vrhovih svetovnih glasbenih lestvic s svojim albumi Bon Jovi in Whitesnake (poznavalci Tyketto bodo vedeli zakaj sta citirani prav ti dve skupini). Vaughn ima posebno barvo glasu, ki je ni težko izluščiti iz srčike tipične Tyketto skladbe. Iskanje vzporednic z vokalno interpretacijo je seveda to pot zelo nehvaležen opravek, a če že, bi to bil občasno odtenek barve glasu Jimi Jamisona (Survivor). Zlasti v nekaterih refrenskih napevih prvega dela albuma, ko se pridruži osnovni melodiji vokalna harmonija v tercetu.
»Dig In Deep« nosi izredno živo produkcijo, ki je mojstrsko zvočno zapolnjena in detajlno kontrastirana. Poseduje čvrsto detonirajoč »groove« ritem sekcije, razbeljeno dinamično odzivnost vodilnih kitarskih fraz, s solizmi kjer St. James dokazuje, da zna mikastiti kitarski vrat najmanj tako vražje, kot to velja za polno »nadriblanega« Jimija Bella (House Of Lords). Ozadje je mnogokrat zapolnjeno z dražljivo vlogo spremljave akustične kitare, kar je nekakšna stalnica udejstvovanja Dannyja Vaughna. Naslovna skladba je denimo posebej mračna, nosi konturo surove Led Zeppelin figureske v nekaterih prehodnih kitarskih ornamentih ter zbadljiv refrenski napev, ki bi se lahko prelevil z nekaj domišljije tudi v Aerosmithovskega skladbe Love In An Elevator. Tyketto ne skrivajo iztočnic bluesa, ki nikakor ne prekrivajo v ničemer melodične čistosti kompaktnih »vnetljivcev« (beri: skladb), pač pa služijo kot dodatna začimba, imenitno vtkana v gro vodilnih form skladb albuma. To je tista finesa Tyketto pričeske, zaradi katere so jih mnogi že od začetka primerjali z Whitesnake in/ali Bon Jovi. Seveda pa je v skladbah mnogokrat tudi jasneje izpostavljen mračno epski element, kot v osebno izpovedni The Fight Left In Me.
»Dig In Deep« je album zrelostne prevzgoje skupine Tyketto, kar sliši vkup z novimi časi. Katapultna vmesna odskočna točka do te razvojne stopnje Tyketto artizma za leto 2012 je seveda album projekta Vaughn imenovan »Traveller«. Novi album poseduje jasno otipljivo substanco 11. podrobno aranžiranih skladb melodičnega rocka, voljno žive vibracije, jasno izdelanega karakterja in jasno kontrastirane izrazne raznolikosti, ki jo dinamično poganjajo vodilni motivi skladb. Odličen povratniški album zrelo definiranega atributa aranžiranja, ki je plod dolge dobe njegovega nastajanja, bogatega nabora uporabnih idej in predvsem izkušenosti glasbenikov, ki se znajo »obrniti« v studiu, kot je treba. Upajmo, da bodo albumu »Dig in Deep« sledila tudi nova studijska nadaljevanja.
na vrh