"Different World", kot naslednik albumu "Raging Silence" (1989), nosi zelo prikladen naslov, saj so se Heep v tem obdobju znašli znotraj manjših pogojev nepričakovane turbulence, skozi katero so se prebijali v procesu snemanja albuma. Producentsko krmilo za novi album je prevzel kar basist skupine Trevor Bolder potem, ko je Richard Dodd zavrnil sodelovanje s skupino, saj je bil zavezan nekaterim sklenjenim pogodbam v ZDA, z večjimi imeni, kot je to denimo Bob Dylan. Po domače povedano, pred ponudbo Uriah Heep je sklenil že nekaj boljših finančnih pogodb, sicer bi prav gotovo pristal na povabilo.
"Diffrent World" je drugačen album od "Raging Silence". Čeprav se odpre s tipičnim Uriah Heep štiklom Blood On Stone in v trenutku odlično oriše znane zaščitne znamke te skupine, ki je bila dejansko povsem nova in drugačna, le isto staro ime je nosila, pa preostanek albuma v vzdušju ni povsem enak. Blood On Stone lahko v pričakovanjih kaj hitro zavede površnega poslušalca, saj dobi občutek, da gre še za en bolj udaren in pompozen album tipa "Raging Silence". Udarna zmes AOR melodične perfekcije, z bombastično večdelno harmoniziranimi refreni, bolj "Heepnotizirano" od tega pač ne gre, kot prikazuje Blood On Stone. In poglej ga zlomka v nadaljevanju! Neverjetno, a Which Way Will The Wind Blow nosi v sebi tisti značilni ameriški hedonistični "glam beat", ki je bil značilen recimo za takrat vroči hit Unskinny Bop (Poison), blizu pa ji je tudi poštevanka pohujšljivega značaja takratnih Aerosmith. Zanimivo je tudi to, da v God's Children (z vključki otroškega pevskega zbora) ta zapeljivi "funky beat" ne popušča in občutek, ki se ga kmalu nalezemo skozi "Different World" je tak, da so Heep poizkušali spraviti od sebe album, ki bi dišal bliže ameriški publiki in ki bi zanetil srca takratnih ljubiteljev "sleaze glam" rock skupin, ki so dosegle svoj zenit. Album je sladek, najbolj sladek Shaw era Heep album, z obče zminimaliziranim pridihom dramatičnosti refrenov. "Different World" pa kljub temu ne taji niti na eni sami samcati točki nepogrešljive in edinstvene Uriah Heep energije. All For One je tipičen topli hard rock vnetljivec, nezadržno dostopno ujet v nalezljiv kalup poslušljivosti, kateremu v nadaljevanju zvesto v tej usmeritvi sledi Step By Step, z vmesnim trenutkom oddiha naslovne skladbe. Bolj melodično skoraj ne gre, veščina Uriah Heep se blešči v vsem sijaju tudi na "Different World".
Bolder je opravil izjemno delo, ki prekaša v produkciji Doddovo delo na "Raging Silence" in je idealno za nekoliko bolj "veselo" orientirano zasnovo skladb. Celotni zvok deluje, kljub jasni sliki, vseeno bolj organsko, naravno in živo, glede na pompozni AOR zvok predhodnika. Če ne prej, vas bo v to prepričal bonus komad Blood Red Roses, ki odpre v izvirniku album "Raging Silence". Ta njegova verzija na "Different World" je odigrana še enkrat (na novo), a pod produkcijsko taktirko Bolderja. Noga bas kitare je skozi album daleč bolj izpostavljena, kot na "Raging Silence". Lanzonove klaviature, še posebej orgle, so v zvoku prav tako bolj favorizirane in uspevajo pričarati splošni občutek, da je "Different World" album z nekoliko "mehkejšo" zvočno usmeritvijo glede na predhodnik. Lena južnjaška atmosfera v Seven Days ni nikakršna tujka, vanjo pa se prikradejo celo orglice. Klub temu gre od glave do pete za tipičen hard rock album, s še vedno občutno oporo na AOR melodiciranju, seveda zlasti in spet znova v refrenih.
Album "Different World" ne premore tako intenzivne resničnosti v risanju značilne dramatične Heep atmosfere, kot nekateri predhodniki, ali njegova naslednika "Sea Of Light" (1995) ter "Sonic Origami" (1998) in vendar so na njemu ujeti trenutki, ki povzdigujejo ta album daleč nad povprečje, kot je denimo Blood On Stone, naprej naslovna skladba, pa izredna One By One z enim najlepše vtkanim instrumentalnim srednjim delom v preskoku vzdušja, še posebej pa ta album mojstrsko zaokrožuje čutno hrepeneča polbalada Cross That Line, ki nedvomno predstavlja enega vrhuncev tega albuma.
"Different World" ostaja v zbirki Uriah Heep prezrt in podcenjen album, čeprav gre za odličen izdelek. Lahko površno rečemo, da so si fantje takrat privoščili kanček več eksperimentiranja. To bi moral biti album, ki bi potrdil uspešno sprejeti "Raging Silence" album ter prispevati k nadaljnji (ponovni) popularizaciji skupine. Temu neuspehu je botroval sila nezavidljiv finančni položaj založbe Legacy Records, na katero so bili s svojo pogodbo vezani takrat Uriah Heep. Ta pa se je ravno takrat otepala dolgov tako, da je časa za promocijo tega albuma kot skupine zmanjkalo. Skupina je v tem obdobju predihala dolgo odrsko kilometrino, a koncertiranje prav tako ni prineslo nobenih vidnejših uspehov v smislu povrnitve vsaj kančka nekdanje popularnosti skupine. "Different World" je po mojem mnenju za poslušalce manj zanimiv album zato, ker ne nosi tiste značilne drama atmosfere bombastike "Raging Silence" ali "Sea Of Light", s katero znajo tako edinstveno "Heepnotizirati" Uriah Heep. Je ravno njun vmesni člen, ki ga večina očesnih zrkel zato rado spregleda.
na vrh