Ameriška zasedba Carnifex je v svojem kratkem obstoju postala eden glavnih predstavnikov ameriške deathcore scene, čeprav so svojo pot začeli, ko je bilo na področju deathcora veliko zasnov že podanih, so Carnifex vseeno poskusili razširiti smisel deathcora. Do svoje prvega, zelo kratkega razpada (2012) so izdali 4 albume, s katerimi so sicer dobili podporo oboževalcev scene, a kaj več jim ni uspelo doseči, ker tudi njihova glasba s svojo generičnostjo preprosto ni izstopala.
Leta 2013 se je ekipa ponovno zbrala in pristopila k stvari malce bolj premišljeno. V zasedbo so vzeli novega kitarista Jordana Lockreyja, ki skrbi za solo kitaro. Glede na premor in novo silo v zasedbi je bilo verjetno za pričakovati veliko.
Die Without Hope udari močno s skladbo Salvation Is Dead. Skupina takoj pokaže, da ni odstopila od svojih smernic, slišati je možno majhne nadgradnje. V naslednji skladbi Dark Days želi s klavirskim uvodnikom in black metalskimi vložki pokazati še več. Carnifex si očitno želijo biti epski in žanrsko barviti. A z naslednjimi skladbami se pokaže, kam pes taco moli. Carnifex so resda brutalni; skupina ponudi polno death metalskih riffov, ki se zgledujejo po starošolskem death metalu ter kratke, a močne breakdowne. Pojavi se tudi kakšna solaža. Ritem sekcija je rušilna. Polno je blast beatov in hitrih pedalov. A vse te ne pomaga, da bi Carnifex bili kaj več kot prej. Skladbe so preveč enolične, ni nobenih presenečenj, ki bi lahko naredile ta album bolj poseben. Vokal je dokaj monoton, čeprav se vokalist Scott Lewis solidno poslužuje tehnik kruljenja in kričanja, a na koncu njegov vokal izpade precej neizrazito in brez duše. Njegova besedila pa so na nivoju upornika v adolescenci, ki je odkril nu metal, tako da je raba besedice »fuck« kar pogosta. Še ena večjih težav je, da so določene skladbe preveč razvlečene in tudi nepotrebne. Na čase se zdi, da se 38 minut malce vleče, zaradi težnje po neprestani agresivnosti pa je težko opredeliti favorita albuma.
Carnifex s petim studijskim albumom kažejo, da se počasi razvijajo. Žal prepočasi. Skladbe, ki temeljijo predvsem na hitrosti, niso dovolj dodelane, da bi lahko dobili kaj več od povprečnega izdelka. Sam zvok izdelka je sicer primerno moderen, za kar je poskrbel Mark Lewis (Whitechapel, Cannibal Corpse), a tu bi si želeli, da bi Lewis skupini še kaj več pomagal pri dodelavi materiala. Die Without Hope mogoče zadovolji oboževalce, a v naslednje se upa, da se bo skupina bolj posvetila pisanju skladb in naredila nekaj več.
na vrh