Nisem vešč poglabljanja v jazz, a dobri glasbi je vedno vredno prisluhniti, pa čeprav terja malce več časa, zbranosti ter popolnoma drug kompendij razumevanja glasbe kot bolj neposredni, bolj simplicistični izdelki rockerskega kova. Z mladim talentiranim jazzistom izvenserijskega talenta, leta 1986 rojenim Mariborčanom Markom Črnčcem, sem se naključno srečal pri spustu v sanjski svet kontemplativne oratorke mednarodnega kova, sijajno Aphro Teslo, senzualno nastrojeni par prefinjenih zlatih rok ter desetih resnično zltih prstov pa je neustavljiv že dlje časa in poleg koncertiranja neustrašno snema izjemne, med seboj tako različne izdelke. Ni meja za brezmejni, prost plavajoči um, ki se ne omejuje niti z žanri, niti geografskimi determinantami, multiinštrumentalni izliv popolnih čustev pa se na albumu Devotion zgodi v intimni atmosferi brooklynskega kluba, kjer glave staknejo poleg nemirnega Churnchetza še branilci novodobnega jazzovskega praporja New Yorka, izjemni saksofonist Mark Shim (talentirani jamajški saksofonist je po številnih selitvah korenine pognal v Brooklynu, v nizu izjemnih sodelovanj pa so popotovanja z Elvinom Jonesom, Gregom Osbyjem in Mingus Big Bandom), nadarjeni basist Christopher Tordini (Shimov znanec iz zasedbe Grega Osbyja je med drugim podkrepil zvoke Jeremyja Pelta, Stevea Lhemana, Jima Blacka ter Andrewa D'Angela) ter nadarjeni bobnarski wunderkind Justin Brown (mladenič bobna že od svojega drugega leta dalje, s študijem na Berkleyu in Julliardu pa je izpilil svojo ritmično tehniko do popolnosti, očaral Kennyja Garretta, Geralda Claytona, Esperanzo Spauldinga ter številne newyorške sinonime razvpite jazzovske perfekcije).
Po McLaughlinovem world music izlivu izjemne plošče Devotion iz leta 1978 ter parih istoimenskih del zasedb Earth, Wind And Fire, Warrenu Hillu, Joe Bonnerju ter ostalimi zagovorniki popolne predanosti, se tokrat nekaj izjemno reaktivnega in všečnega razpleta na interkontinentalni ravni, povod za vse pa je mariborski talent kompozicije ter belo – črnih tipk Marko Črnčec, ki svoj izkaz eksistence jasno pokaže že s prvo skladbo Being There. Krasna kemija izjemno fluentnega klavirja, ki polzi v podkožje ob kraksnih dotikih open ter činel, katerim Justin Brown streže brez rezerv, poleg zvokov dobro uigranega akustičnega basa pa se prek celote sladko zliva izjemno resonantni tenor saks igrivega Marka Shima, ki diha, izreka in živi jazz. Marko se s celoto zliva kompaktno ter v maniri Theloniousa Monka odmeditira svojo klubsko solažo popolnoma nenarejeno, doraslo najvišjim kalibrom žanra. Tekoča igra in jazzovsko močno začinjeni sprehodi po tipkovnicah ter zvočno – ritmičnih registrih se dogaja nebrzdano in prosto leteče, kot bi na nosilec lovili zvoke popolnega svobodnega jam sessiona, improvizacije, le da ima celota močan skelet in dejansko brezhibno drži vodo, obenem pa se iskri v slehernem taktu od popolne čarobnosti glasbe v prostem teku. Bolj funkoidno zlovešči, domala potemnjeno temačni Schizo streže z malce bolj strupenimi odtenki Rhodes klaviatur, fuzijski ples klubskega jazza ter progresivnih podtonov nadgrajene jazzovske metrike dodaja nove konture medosebni igri popolnih mojstrov, ki nadrastejo obrtništvo ter naučene vzorce, z bolj upočasnjeno sanjavostjo lahkotno prosojne Devotion pa se v celotno divjo igro vnaša krepki odmerek senzualnosti ter popolne kontrole dinamičnih registrov četverca. Podoba v mrak pogreznjenih brooklynskih ulic, neonskih luči ter brezbesednih stihov popolnega stapljanja, ljubezni, popolne resonance z zvokom srčnega odzvena, ljubezni, upočasnjenih miselnih podob, se prikradejo v prvi plan, ko ob zadržani igri vseh elementov ob sugestivnem saksofonu v prvi plan vnovič stopijo nadarjeni prsti izjemnega kompozitorja celotne zgodbe, izjemnega Churnchetza. Čeprav jazza morebiti ne poslušate pogosto, se tokrat igri, ki ne pametuje in vsiljuje forme neposlušljivosti, popolnoma predate. Postanete tudi sami del predajanja, sami člen v razpletanju Devotiona.
Bolj neusmiljeno podžgani tempo skladbe Gonzalost spomni na Johna Mclaughlina ter njegov bolj maskulativni kontrapol v personi Ala Di Meole (ne vem, a spomnim se na igro zasedb Return To Forever ter Mahavishnu Orcestra, le da kitare tokrat zamenjajo zvoki akustično polnega klavirja ter elektrificiranih klaviatur). Gonzalost je popolni primer fuzije žanrov, poleg jazza pa se v celoto prikrade malce Lalo Schifrina (na hudo potemnjenem funkoidnem jazz tripu), malce world music neposrednosti ter eksplorativnosti ter popolna metrika takojšne prilagoditve vseh štirih delov zvočne soldateske. Stopnjujoči Interprelude nadaljuje igro tam, kjer se zvočna evolucija poprej prefinjeno konča, bolj elektrificiran bas pa se ob zvokih klavirja, sladkih bobnov in saksofona na steroidih defragmentirano vpleta v podzavest v valovih. Po utišanju strasti pravijo fantje, da nimate kaj izgubiti. Strastni Risk Free premika celoto v višjo klubsko prestavo, brez zapletanja pa si predstavljam fante stati na odru kakšne zadimljene jazzovske beznice s karakterjem, le da je tokrat izraz bolj moderniziran in zlahka pritegne tudi kakšen manj jazzovsko purističen ar ušes. Minimalistični dotik akustično resnantnih strun kontrabasa, ki pod prsti Christopherja Tordinija zapelje v iztek plošče, se po uvodu nadaljuje v skladbi, v kateri se glasba ne ozira na jutrišnji dan. Without Tomorrow je skoraj žalostinka, ki si dovoli v notno črtovje vpisati tone bolečine, izgube, pogrešanja, med razprtimi prsti pa se prek dlani zlivajo kot dim gosti valovi saksofona, klavirja in sanjavih potegov bobnarskih palčk po površju skrbno kovanih činel. Predaja ni opcija, mladi četverec z jazzovskim krmarjem pa ob krasnem obratu srčne krvi počasi odpolzi v smeri bolj samozavestne skladbe Late, ki vrača dogajanje vnovič v bolj fuzijski svet popolne tektonične povezanosti vseh štirih melodično – ritmičnih komponent, vseh štirih inštrumentalnih planetov, ki tvorijo skupaj galaksijo popolnega predajanja, popolne razgradnje mej, znotraj katerega pa se karakter vsakega posameznika ne izgublja in ne razvodeni. Zaljubljen v dualnost akustike klavirja ter rustikalnih zvokov Rhoades klaviatur, se Marko preda igri, ki izvaja notranji dialog med levo in desno polovico možganov, v celoti pa se vrši popolna geneza glasbe najsijajnejših kontur. Sklepna skladba Improvisation prepričuje, da je moč sedaj na koncu odvreči še oporo ritma ter notnega črtovja, strupeno natančni Markovi prsti pa, podkrepljeni z brezhibno priostrenim in pretanjenim parom jazzovsko kaljenih ušes sklenejo ploščo v samostojni eksploraciji ter eksploataciji vseh samostojnih talentov, ki se ne skrivajo za nikakršnimi mašili, za nikakršnimi zastorji drugosti. Statement plošče je podan samostojno in brez rezerv. Čustva so se iztisnila na plošček in Devotion je sklenjen.
Lahko le priznam, da je verjetno marsikaj ponujenega in serviranega v perfektni formi inkapsulirane fuzije štirih ljudi na drugi strani Atlantika najverjetneje tudi po štiridesetih poslušanjih in več, stvar dogodja in doumevanja za nadaljnja poslušanja ter brezbesedne izlete v neznano. Četverec kemijo nedvomno premore in verjamem, da bi imeli fantje še kaj povedati tudi vnaprej, bolj kot vsemu pa se lahko zahvalimo neustrašnosti in drznosti mladega slovenskega uma, ki je državo omejenosti prerasel, se izstrelil v medplanetarno sfero popolne samouresničitve ter dogodja, da je delček te lepote in notranje razburkane pripovednosti dan na voljo tudi nam tukaj in sedaj. Marko Črnčec je s ploščo Devotion postregel z izjemnim biserom, ki ga marsikateri zagovornik vulgarnega nizkotnega sitenja zgolj prvinskih strasti po melodiji treh akordov ter primarnem ritmu najverjetneje ne bi dojel, doumel in znal ceniti, sam pa sem nad dejanjem popolne altruistične stičnosti štirih kemije polnih reagentov popolnoma potešen in navdušen. Zgodilo se je še eno dejanje evolucije slovenskega jazza, ki ga danes cenim veliko bolj, kot sem ga verjetno znal pred desetimi leti. Vse se razvija in nadgrajuje. Po popolni rigidnosti in nepropustnosti srčnih membran je morda nastopil čas za popolno vdajo ter predajanje sokovom bolj inspirirane interstelarnosti, kozmičnosti, ki jo urbano mondeni Devotion nedvomno premore!
na vrh