Še ena v vrsti zbirk največjih uspešnic
Aerosmith so bili sredi sedemdesetih razglašeni za ameriško različico The Rolling Stones – z bluesom prepojen rock, karizmatičen pevec, odličen kitarist, njuno "ljubi-sovraži" razmerje in tihi, a nadvse hvaležni člani v ozadju. Potem so prišle droge, pa še več drog in droge, pa nešteta zdravljenja in sredi osemdesetih nenavadna združitev z RUN-D.M.C., bržčas vrhunec s ploščo 'Pump', komercialni vrhunec z 'Get a Grip' in potem… balade, zbirke največjih uspešnic, balade, govorice o razpadu skupine, balade in zbirke največjih uspešnic. V zadnjih trinajstih letih so Aerosmith izdali zgolj tri nove studijske albume, pa še zadnji je bil zbirka (!) predelav, oboževalce pa k nakupu neštetih zbirk pritegnejo s kakšno novo skladbo.
Malo za šalo, malo za res – kariera Aerosmith je pravzaprav tesno prepletena pot drog in balad, ob razkritje te stereotipne pajčevine pa se najde tudi obilo odlične glasbe. Vendar te ponavadi ne najdete na tovrstnih zbirkah aktualnih uspešnic, ampak predvsem na studijskih ploščah.
Tudi na The Very Best Of… boste našli dve novi skladbi – naslovna Devil's Got A New Disguise ima za klasično rock usmerjen band kar veliko funky naboja, Sedona Sunrise pa je sprva lahkoten blues, ki se prelevi v tipično Aerosmith balado. Torej, nič pretresljivo novega! In če dodam še, da je njihova klasika Sweet Emotion studijsko očiščena (da ne rečem pokvarjena!), da pa ne manjka skladb s plošče Nine Lives… kot bi želeli Aerosmith povedati, da še niso rekli zadnje besede in da so še sposobni ustvariti kvalitetno glasbo. Vendar se bojim, da bo ostalo le pri željah oziroma… Aerosmith bodo prepričani, da še vedno ustvarjajo imenitno glasbo, njihovi najbolj zvesti oboževalci pa si bodo želeli, da bi band ustvaril kaj resnično "hudičevega".
Od tu gre le še navzdol…

na vrh