Včasih pride kak album kasneje v roke, kot je običajno. Nikoli pa ni prepozno napisati o njem misel ali dve. Še posebej, če gre za kvalitetno delo. Miha Vanič je prepoznan slovenski vokalist, ki se je kalil v sodelovanju znotraj skupin Amala, Brizani Project, Bassment in Dejan Pečenko Trio. Z njimi je obredel marsikakšno odmevnejše slovensko koncertno prizorišče s tradicijo, kot sta denimo Cankarjev domu in festival Lent. Izkušenj, znanja in talenta mu nikakor ne manjka, čeprav možakar ni nikoli igral centralne vloge v preteklih skupinah. S samostojnim studijskim prvencem »Devet življenj« pa je naposled odmeril tudi ta korak in stopil v središče vsega dogajanja na albumu.
Miha je v preteklih sodelovanjih nabral kopico dobrih vez in poznanstev z najvidnejšimi slovenskimi, pa tudi nekaterimi tujimi glasbeniki, ki jih je povabil k sodelovanju za svoj prvi studijski album. Pri tem je levji delež opravil priznani glasbenik (predvsem vrhunski basist) in producent Traja Imer Brizani. Napravi je vse aranžmaje skladbam in razporedil na prava mesta v skladbah plejado sodelujočih glasbenikov! Ta barvita plejada sodelujočih glasbenikov je zagotovilo dejstvu, da je Mihi uspelo natanko to kar si je potihoma želel. Osnovne ideje so razvite do optimalne forme aranžiranja kompozicij. Rezultat je vse hvale vreden. Pred nami je namreč idejno in aranžersko razgiban in variabilen album, ki je vseskozi zabaven za poslušanje, nasploh zavoljo dejstva izredne igre in domiselnih glasbenih rešitev, ki jo ponuja ekipa sodelujočih glasbenikov in seveda zavoljo Mihove vživete in otipljivo prepričljive vokalne interpretacije za katero lahko trdimo, da nosi jasno karizmo in prepoznavno izdelani vokalni karakter.
Čeprav je album v osnovni srednjevalovsko naravnan in kliče po rotacijah na radijskih frekvencah, lahko rečemo kar naravnost v osnovi popovsko, nosi vseskozi izrazite kontrastne odklone k žanrskim prvinam jazza, soula, funka, celo svetovne glasbe, obenem pa se na njem najde nezanemarljiv sveženj trenutkov, ko kitara odločno »zarohni«, tako da Miha ob vem tem nikakor ni pozabil na zaželeno rock 'n' roll začimbo. Torej bo album »Devet življenj« zanimiv za vse ljubitelje sofisticiranega aranžiranja, pretkanega združevanja malih, a sočnih fines, v razgibano sestavljanko, ki pa ob vsej stilski razvejanosti, vseskozi zadržuje odlično poslušljivost. V tem oziru gre za zelo zrel studijski prvenec, ki ne pozna naivnih rešitev, ki bi vodila v trivialno predvidljivost že slišane rabe klišejev.
Produkcija je vrhunska! Je topla, organska, dinamična. Prijeten vokal Mihe Vaniča objema vseskozi dodelana zvočna krajina, ki je celostno zasnovana. Osnovnim ritmičnim ključem so dodani okraski tolkal, ki plemenitijo osnovni ritem, v to formo se zajeda izredna igra basista Traje Imer Brizanija, ki dodaja tisti jazzovsko funkovski groove efekt, kot elementarno opornico glavnini skladb. Traja je mojster svoje igre in ustvarja nekaj izjemnih kontrastov znotraj posameznih skladb (Med mesečino in snom). Spremljava prve frontne linije je izredne pletež pihal (saksofoni, trobente, flavte), kitare in klaviatur, Mihov vokal pa je izdatno in vseskozi okusno obkrožen s spremljevalnimi ženskimi vokali, ki se na točki, kot je Ocena, celo »gospelovsko« odklonijo. Vse skladbe posedujejo sredinsko »solistično zabelo«, ki rahlja osnovo kompaktno formo skladb. »Mid-eight« deli so posebej žlahtno zabeljene in izvrstni glasbeniki izvajajo svoje (predvsem jazzovsko zasukane) solistične točke nenehno v pravi srednji liniji, ki izraža izrazno odliko posameznega solista, obenem pa ostaja podrejena vzdrževanju vodilne melodije oziroma motiva.
Čeprav izbranemu materialu albuma najbolj godi raba slovenskega jezika (najmočnejše so točke odpete v slovenskem jeziku), je Miha preizkusil nekaj skladb tudi v hrvaškem in angleškem jeziku. Tu je mirna, skorajda baladno zapeljana skladba Pola svijeta, ki predstavi Mihov duet z izjemno zanimivo hrvaško vokalistko Zdenko Kovačiček. Nekaj več šegavosti vnaša sodelovanje Mihe z avstralsko pevko Jackie Marshall, v skladbi The Few Steps, kjer ne izostanejo niti komponente svetovne glasbe. Je pa (še ena umirjena) skladba Find Me The Way (znova z Jackie v duetu) najmanj zanimiva točka albuma, zlasti pa nekoliko zmotijo pretirane repeticije refrena, ko se nagiblje skladba proti »fade-outu«. Skladba Meja je zagotovo ena najboljših skladb albuma! Uvod mimobežno spomni na svečanost Show Must Go On zasedbe Queen, potem pa se skladba povsem umiri, v kitico se prikradjo elemtni etna s tamburico. Skladba poseduje odličen prehod v refrenski krešendo. Dramatična in na molih stoječa mojstrovina albuma!
Album nosi energična začetek in zaključek. To pomeni, da album sprva vzdigne rockovsko podkrepljena uvodna Še eno noč mi daj, sklene pa na podobnem energetskem nivoju hudomušna Tvoje sledi, ki ji poseben trenutek vgradi vokalno improvizacijski vložek Zdenke Košiček v njenem zaključnem delu. Kitarska fraza je jasno izpostavljena v skladbi, kot je Še eno noč mi daj, ne prevzema pa primata v legi aranžiranja nad drugimi instrumenti. Glede na glasbeno ozadje iz katerega izhaja Miha in glede na pretekla sodelovanja v več-članskih glasbenih navezah (z orkestri itn…), kot tudi glede na glasbeno tovarišijo z gurujem Imer Trajo Brizanijem, so tudi skladbe albuma v aranžiranju zasnovane, kot bi bile ustvarjene za orkester. Uho ne more preslišati mnogoterih začimb in podrobnosti te živopisane glasbene sestavljanke kratkih, jedrnatih in filigranskih gibov aranžerske finomehanike.
Glede na silno lep in po vsebini glasbeno bogato izpoveden studijski prvenec, ki na moč iskreno reflektira večplastno glasbeno dojemljivost Mihe Vaniča bi lahko, v kolikor bi vztrajal v tej sferi, Miha prerasel v enega tistih kantavtorjev, ki bi krojili vrh domačega »mainstreama« (kot je denimo Gibonni na Hrvaškem). A ker je naš "mainstream" trenutno zasičen z »balastom«, ki v nekem drugem zdravem okolju nikdar ne bi mogel definirati glasbenega "mainstreama" matične države (beri: »Hja, takle mamo!«) in glede na to, da narod nima več časa, da bi prebiral zrnje od plevela, pa bo verjetno tudi ta album ostal na margini slovenske glasbene scene in počasi utonil v pozabo. Upajmo, da temu ne bo tako. »Devet življenj« je zelo kvaliteten izdelek, ki nudi v smislu zdrave artistične drže Mihi Vaniču vse potrebne odskočnice, da se zavihti proti zdravemu pop (in rock) »mainstreamu«, kar pa za Slovenijo danes lahko rečemo, da se ga mora sprva sploh znova naučiti najti. Vprašanje je kakšen je motiv Mihe, a glede na vsebino prvenca, je hipoma jasno, da imamo v prvi vrsti opravka z zrelim doukmentom iskrene avtorske samobitnosti in da za slo po kiču in centralni pozi v soju objema "reklamnih" žarometov v takšni zgodbi (k sreči) ni prostora.
...in ne! Na naslovnici ni Zoran Thaler.
na vrh