Skandinavski polotok premore nekaj najboljših sodobnih progresivnih bendov, kot so The Flower Kings, Pain of Salvation, Opeth, Karmakanic, Gazpacho, Anekdoten in še bi lahko naštevali. V zadnjih letih nikakor ne smemo pozabiti med naštevane omeniti Beardfish. Slednji postajajo že cela inštitucija, kljub temu da delujejo komajda 10 let. Med petimi izdanimi studijskimi albumi lahko namreč zadnja dva (Sleeping in Traffic Part One ter Sleeping in Traffic Part Two - RockLine recenzija tukaj) brez težav uvrstimo med legendarne plošče, med "best of the best", "crème de la crème". Največji vpliv na njih imajo Gentle Giant, britanski progresivni rockerji, katerim se približajo z vsakim albumom. Ne razumite napak - Beardfish zlahka ohranjajo samosvojo originalnost kljub občutno slišnim influencam britanskih legend. Se pa švedski "ribjebradci" razlikujejo od svojih skandinavskih kolegov tovrstnega žanra po večji eklektičnosti, po genialnejšem prehajanju iz igrivih melodij v mračne riffe, predvsem pa po raznolikosti skladb, velikem razponu idej, ki vseeno vsebujejo značilen zvok, po katerem lahko Beardfish prepoznamo; vse to se tiče le glasbenega stila. Besedila, po drugi strani, pa so čisti razred zase. Zakaj? Berite naprej.
Tudi njihov nov album "Destined Solitaire" je poln raznolikosti, norih preobratov v stilu črno-belo, v komadih slišimo elemente jazza, folka, metala, ambientala, noira, celo popa; vendar ne gre le za brezglavo mešanico vseh omenjenih sestavin, ampak za mojstrsko sestavljen mozaik, ki bi brez kateregakoli delca izgubil svoj bit. Prva sprememba, ki jo opazimo, je dolžina skladb, saj je bil pri Švedih velik trend, da je vsaka "plata" vsebovala vsaj dva, tri komade z več kot 15 oz. celo 20 minutami. Tokrat je to dolžinski maksimum, vseh devet skladb je namreč krajših. S tem nismo nikakor prikrajšani, saj ima album še vedno krepko prek 70 minut.
Uvodni komad, "Awaken the Sleeping", je tematsko nadaljevanje prejšnjih dveh albumov (Sleeping in Traffic One ter Two), ki je sicer glasbeno popolnoma drugačen. Velika nihanja vzdušja in kar že norčava inštrumentala naredita skladbo izredno zanimivo, predvsem pa drugačno, bizarno, vendar še vedno "beardfishovsko". "Destined Solitaire", naslovna skladba, je obarvana nekoliko temnejše, je trša, močnejša kot "Awaken the Sleeping". Ljubezenska tematika in razmišljanje o prihodnosti (kjer je veliko ironičnosti ter sarkazma, ne gre za kakšno samopomilovanje ali pretirane emocije) sta gonilni sili vokala, ki se ob trenutkih spusti celo v death-metalsko growlanje, kar je zagotovo nekaj povsem novega tako za Beardfish kot za nas, poslušalce. Prelivanje glasbenih stilov, mešanje akustične in električne kitare, vse to odraža izjemno črno-belo percepcijo komada, kar seveda ni slabo, saj ima tudi besedilo svetle in temne trenutke (enkrat subjekt hrepeni po izgubljeni ljubezni, drugič se poljublja in razmišlja o lepem skupnem življenju). "Until You Comply (including Entropy)" temelji na Sjöblomovemu vokalu, ki je podprt z izstopajočimi klaviaturami. Eksistencialistična pesem direktno sporoča svoj namen, brez metafor, brez kakršnegakoli ovinkarjenja. Tako je tako besedilo kot intštrumentalno ozadje. Duhovito prelivanje "Until You Comply" v "Entropy" močno popestri vzdušje, tempo se poviša, vendar na nekak igriv nivo, ki ga spremlja tudi igrivo besedilo. Velik del k inovativnosti skladbe prinesejo bobni, ki vstopajo ob resnično nepričakovanih trenutkih, ko jih pred tem nikjer ni bilo; to je seveda temelj progresive, vendar je tukaj še toliko bolj nazoren, vendar vseeno nemoteč. Tudi dolžina je tokrat Beardfishu pritlična - sicer je skladba dvodelna, vendar 15 minut definitivno ni zanemarljivo.
"In Real Life There Is No Algebra" se odpove možganom ter se prepusti občutku. Zappovsko besedilo, polno duhovito prikritega norčevanja, odpeto čez glasbeno norost. V nekem trenutku Sjöblom celo rapa; norost je torej glavnica komada. In prav je, da jo tako tudi poslušamo, če jo želimo slišati - nori in brez razmišljanja. Sledi "Where The Rain Comes In", ki se po naslovu zdi nekoliko žalostna, bluesovska skladba. Vendar je daleč od tega, švedski šaljivci vse skupaj zavijejo v komično tančico s popolnoma odštekanim besedilom, ki se vseeno skriva za temnejšim, čustvenim vokalom. Tudi melodija je bolj kot ne poskočna, sicer ne ravno durovska, vendarle dovolj ritmična, da se vsi predsodki o dežju kot znanilcu žalosti razblinijo. Sama skladba je drugače simbol eksperimentiranja v samem manevrskem prostoru progresivne glasbe tako z ritmi, pavzami, vključevanjem raznih inštrumentov ob "progresivnih" časih kot z žanri. "At Home... Watching Movies" se začne z naslednjimi besedami: "Rain is pouring down from the purple haze ...", kot da bi nas glasbeniki namenoma vlekli za nos, saj ima tale kratka "kompilacija", nekakšen "mix" čudnih zvokov in vokala, veliko več z naslovom prejšnje pesmi kot tista pesem, prav tako je veliko bolj bluesovska, molovska kot dejanski komad "Where The Rain Comes In".
Sledi skorajda desetminutni "Coup de Grâce", edini popolnoma inštrumentalni komad na albumu. Ta je poln čudovitih melodij, harmoničnega prelivanja najrazličnejših inštrumentov, z neverjetnimi časovnimi zamiki, zaradi česar je resnično fantastičen. Že naslov implicira na Francijo, sam komad nam jo še nariše in nas postavi v samo središče dogajanja. Če torej nimate denarja za letalsko karto, pa vseeno želite v Pariz, je "Coup de Grâce" zagotovo najcenejša varianta. Sledi še eno potovanje, namreč pravo pravcato letenje po znanosti, z večnimi filozofskimi vprašanji - "Abigail's Questions (In an Infinite Universe)". Verjetno najbolj čudna pesem na celem albumu, sicer z začetkom in koncem (kar ne moremo trditi za vesolje, vsaj po besedah Beardfisha), vendar je to tudi vse, kar lahko rečemo z gotovostjo. Težko bi rekel, da gre za klasičen komad Švedov, vendar je tako. Skladbo krasijo predvsem sijanje klaviature in kitarski aranžmaji, podkrepljeni s fenomenalnim vokalom; kar se analize tiče, je vse, kar bi se več napisalo, premalo oz. preveč ohlapno. Pesem je treba slišati, ne poskušati ubesediti. Zaključno dejanje Destined Solitaire-ja, "The Stuff That Dreams Are Made Of", je sanjava poetična pesem, tokrat brez kančka komičnih vložkov (oz. je teh minimalno, predvsem se kažejo skozi glasbo, ne besedilo), kljub naslovu, ki predstavlja odmik od tradicionalnega poimenovanja skladb. Ta ne izstopa iz množice mojstrskih predhodnic, vendar predstavlja perfekten zaključek albuma, ki je definitivno mojstrovina.
Beardfish z albumom Destined Solitaire stopnjujejo svoje vedno boljše stvaritve, čeprav je bilo težko prekositi drugi del Sleeping in Traffic-a. Plošček je še polnejši s šaljivimi besedili, ki "sličijo" na Franka Zappo in njegove umotvore, glasbena stran pa je izredno originalna, predvsem prevladuje drugačnost, ki ima že prav poseben predznak - "beardfishovska" glasba, čeprav se vplivov simfoničnega progresivnega rocka iz sedemdesetih ne more zanemariti. Z vsakim vnovičnim poslušanjem se odkrije nov delček zgodbe, ki nam je prej ušel, podrobnost, zaradi katere je skrivnost pesmi še bolj razodeta, tako da je večkratno zaporedno poslušanje zagotovljeno, vsaj posameznih skladb.
Kako naprej, je verjetno vprašanje Švedov, saj je ustvariti še nekaj boljšega, kot je "Destined Solitaire", skorajda nemogoče. Skandinavci namreč ne uporabljajo znanih progresivnih formul za uspeh ter posnemanju uspešnih prednikov, ampak kljub dotični žanrski oznaki ostajajo sveži in originalni, drugačni, in vprašanje je, koliko časa je to lahko njihova praksa, dokler ne bo postalo enolično, monotono, dolgočasno. Vendar če je uspelo Zappi ter njihovim vzornikov Gentle Giant, Genesis in King Crimson, zakaj ne bi tudi njim?
na vrh