Eloy: Destination

"Destination" je bil tako kot sintetično zabeljeni, a kvalitetnejši predhodnik "Ra" (1988), plod sodelovanja med šefom skupine, se pravi kitaristom/pevcem Frankom Bornemannom ter klaviaturistom Michaelom Gerlachom. Slednja sta bila v tem razmeroma težavnem obdobju za to legendarno nemško progresivno rockovsko zasedbo, ko je začelo kronično primanjkovati idej glede nadaljnje zvokovne usmeritve, edina uradna člana skupine. Na dveh skladbah, "Silent Revolution" ter "Racing Shadows", se je kot gost pojavil tudi dolgoletni basist Klaus-Peter Matziol, ki se je kmalu po izidu albuma vrnil tudi kot reden član, kar je bilo kar nekako neizbežno. Ostale ritem delnice sta na basu pokrivala opazno manj nadarjena Detlev Goy in Helge Engelke medtem, ko se je po kratkotrajnem eksperimentu z ritem mašino, za bobnarski stolček kot gost usedel Nico Baretta. Namen tega albuma je bil narediti manjši preporod zvoka že precej zarjavelih prog legend, a se ta žal ni iztekel po željah. Eloy so pač vedno najboljše funkcionirali kot band in ne kot duet s priložnostnimi gosti.

Frank je imel za ta album sicer kar nekaj dobrih in svežih idej, kot je recimo vnos flavte Lennya MacDowella na "Call Of The Wild" ter "Destination", katere ni bilo na Eloy albumu slišati že vse od pradavnega "Inside" (1973) ter vnos pevskega zbora na zaključni "Jeanne d'Arc". Žal pa njihova končna realizacija ni bila ravno najboljša in večina kompozicij pusti dokaj blede vtise kot da bi Franku zmanjkalo domišljije pri pisanju večine aranžmajev. Albumu kronično primanjkuje zlasti tistega tradicionalnega Eloy space rockovskega avanturizma, ki je lahko poslušalca prek unikatnega vzdušja ponesel v "oddaljene galaksije". Simfonični elementi so precej sramežljivi v korist heavy rockovskih trenutkov, predvsem pa se na albumu pogreša večjo ritmično razgibanost, čeprav se ta v drugem delu nekoliko izboljša.

Najboljše od vseh inštrumentalistov se kot ponavadi in po pričakovanju izkaže Frank. Njegove kitarske specialitete pa se tu večinoma rajši usmerjajo v hard rockerski rifing kot pa na kake daljše ambientalne space rockovske solaže, značilne za najboljše čase skupine. Dvorezen meč pa je bilo (kot ponavadi) njegovo petje. Že na "Ra" je začel uporabljati falseto način petja v stilu Jona Andersona (Yes) ali Lesa Holroyda (BJH). Tu pa je to samo še potenciral in rezultati niso bili vedno navdušujoči. Po eni strani je na ta način uspel prikriti svoj tradicionalno močan nemški naglas, katerega so nekateri kritiki v Eloy preteklosti izpostavljali kot glavno hibo skupine, po drugi strani pa to prispeva k temu, da nekatere kompozicije ne dosežejo tolikšnega učinka kot bi ga lahko, saj se na nekaterih aranžmajih enostavno ne znajde dobro v tej novi vokalni vlogi.

Večina skladb v začetnih trenutkih veliko obeta, a na koncu običajno izpade pod pričakovanim potencialom in se nekako raztopi v poplavi vnosa raznih neuspešnih idej ali pa v repetativnosti. Album odpre solidni hard rocker "Call Of The Wild". Slednjega odlikuje ambientalen uvod na sintetizatorjih, ki se sliši kot šumenje valov nakar vpade zelo dober kitarski rif ter falseto vokal, ki tvori osrednjo melodijo. MacDowellova flavta, da skladbi tudi nekaj folk igrivosti medtem, ko ji zvok sintetizatorjev pridoda kanček potrebne space rockovske mistike. Žal ritem linija zveni precej bazično in skladba postane že precej hitro repetativna. "Racing Shadows" ima krajši inštrumentalni uvod s pulzirajočim Matziolovim basom (kvalitetna razlika glede na ostala dva basista na albumu je občutna) in ambientalnimi vzorci na klaviaturah. Z vnosom Frankovega falseto vokala, kateremu aranžmaji na klaviaturah tu enostavno ne ustrezajo, zapluje v stopnjujoč, a repetativen ritem. Vzdušje se nikakor ne uspe razviti, tako kot bi se lahko, saj bobni zvenijo vse preveč sterilno. Vtis nekoliko izboljša samo odlična Frankova kitarska solaža, ki za hip obudi spomine na njihove zlate dni.

Sledi naslovna "Destination", precejšnja polomija in lep primerek kroničnega pomanjkanja domišljije pri ustvarjanju kompozicij. Po dolgočasnem uvodu na sterilni ritem mašini, katero spremlja falseto vokal in občasni zborovski vokali, skladba prek vzorcev sintetizatorjev preide v del, ki vsebuje prave, a nič manj ponavljajoče se, bobne. Vmes se pojavijo tudi drobci flavte, ki pridejo do izraza šele z zaključno solažo, ki je ena redkih dobrih lastnosti te kompozicije. Tudi tu falseto vokal ne doseže tiste ustrezne globine in na koncu vse skupaj izpade sila dolgočasno. Precej boljša stvaritev je "Prisoner in Mind", ki ima mogočen, heavy rockerski kitarski rif ter ognjevite prehode na bobnih, kar jo uvršča že skorajda na mejo heavy metala. Tudi na račun tega, da Frankov vokal spet zveni bolj podoben samemu sebi in da kompozicija prek glavnega rifa ohranja dramatičnost, ki je sicer tako primanjkuje na tem albumu. Kar nekoliko ironično je, da so boljše stvaritve na albumu tiste, ki imajo izrazito heavy rock komponento kot pa tiste, ki se spogledujejo s tradicionalnimi Eloy prog rock elementi.

To se ponovno potrdi na hiper voltažni "Silent Revolution", ki je morda celo najboljša stvaritev na albumu. Po ambientalnem uvodu vpade žagajoč kitarski rifing in dvojna bas ritem linija na bobnih, ki je značilna za večino nemških heavy/power metal zasedb, kar skladbo v hipu ponese med najtrše stvaritve v Eloy zgodovini. Frankovo petje je tu dovolj energično, da visoka kinetičnost te razgrete kompozicije, nikakor ne usahne. Navdušijo tudi nepričakovani prehodi in kvalitetni inštrumentalni trenutki na kitari in klaviaturah. Z vpadom otroških zborovskih vokalov, ki se prelivajo med dramatičnimi bobnarskimi prehodi in Frankovim vokalom, pa se skladba prevesi na popolnoma drugo raven. "Fire And Ice" je še ena izmed boljših stvaritev na albumu, morda še najbližja tistemu tradicionalnemu Eloy zvoku, saj je razmerje med vokalom, udarnimi kitarskimi pasažami, ognjevitimi bobnarskimi prehodi in ambientalnimi pasažami na klaviaturah v ustreznem ravnovesju. Svoje k večji kvaliteti skladbe pripomore tudi odlična kitarska solaža. "Eclipse Of Mankind" veliko obeta v prvem delu, kjer prevladuje visoka ambientalnost in prefinjene pasaže na klaviaturah ter kitari, a se žal na koncu ne izcimi tako dobro kot bi se lahko, čeprav jo zaključna "jokajoča" kitarska solaža prestavi na zavidljivo ambientalno raven. Kljub temu, da ne uspe doseči tiste prave Eloy space rock magije s katero se očitno spogleduje, pa gre za še eno spodobno stvaritev glede na nekatere precej ponesrečene eksperimente na tem albumu.

Ambiciozni zaključni simfo ep "Jeanne d'Arc", ki govori o preizkušnjah in žalostnem koncu francoske narodne junakinje, device Orleanske, ima vse potenciale za najboljšo stvaritev na albumu, saj mu ne manjka veličastnih trenutkov, a se žal vse preveč zaplete v nekakšno godljo različnih glasbenih stilov, ki rahlo dušijo energično in napeto vzdušje, kakršno se pričakuje od prog rock epa, ki črpa navdih iz življenja ene izmed najbolj znanih in tragičnih ženskih osebnosti v človeški zgodovini. Po mirnem, skorajda pastoralnem uvodu na akustični kitari in skrivnostnemu vokalu, nenadoma vpade ženski pevski zbor, ki poskrbi za epsko dramatičnost. Svoje pa k temu prispevajo še solidni orkestralni aranžmaji in zvoki cerkvenih zvoncev. Kmalu zatem se za nekaj časa vse skupaj spet popolnoma umiri namesto, da bi dramatiko in energičnost še stopnjevali. V naslednjem trenutku vpade marširajoči vojaški ritem, ki se ob zvokih akustične kitare in orkestralnih aranžmajih prevesi v najboljši del kompozicije. Pohvaliti gre tudi pompozne večglasne refrene, ki rahlo potegnejo na kakšno izmed nemških power metal zasedb. Na koncu je to, kljub opaznemu upadu vzdušja v drugem delu, dober poskus vrnitve k nekdanji simfo veličastnosti, čeprav bi lahko bil, kot že povedano, z nekaterimi malo drugačnimi aranžmaji celo Eloy klasika.

"Destination" je bil za običajne Eloy standarde precej povprečen album, ki mu primanjkuje tiste tradicionalne Eloy magije, ko so lahko z njo poslušalca zlahka prestavili na spiritualno potovanje skozi čas in prostor. Kot tak si ne zasluži širše pozornosti s strani večine izmed ljubiteljev progresivnega (space) rocka. Naredil bi mu krivico, če bi ga označil za najslabši album v njihovi zgodovini, saj je večina kompozicij sila poslušljivih, nekatere neobičajne ideje (flavta, zborovski vokali) so izpadle v redu in dobrih trenutkov je še vedo več kot slabih, da ne omenjam inštrumentalnih pristopov dueta Bornemann-Gerlach, ki sta, kot ponavadi, ves čas na visoki ravni. Vsekakor pa se album nikakor ne more izogniti pečatu najmanj navdahnjenega izdelka v njihovi povesti in dejstvu, da na njem manjka tistih pravih Eloy mojstrovin, ki bi lahko s svojo ezoteričnostjo ali dramatiko poslušalcu pognale mravljince po hrbtu. Razen zvestih Eloy fanov, torej ne bo prav nobene tragedije, če večina prog gurmanov spregleda tale polovičarski izdelek.