Ljubljansko Barje je letošnjo jesen prekrila meglica kot je še ne pomnimo. Ne kakršnakoli meglica, temveč zlovešča, skrivnostna in počasi kotaleča se Meglica - novopečena domača vse ženska doom metal zasedba Mist. Punce so svoj ognjeni koncertni krst doživele 30. septembra v Orto baru, od takrat pa jih pot očitno pelje le še navzgor. Beseda o težkih rifih in zapeljivem vokalu je segla daleč in Mist bodo čez dober teden na Dunaju zaigrale pred znanimi britanskimi psihedeličnimi doomerji Uncle Acid & the Deadbeats. Še prej pa ljubljanski shod čarovnic povil hudičevega otroka – svoj prvi demo, ki dokazuje, da so punce kvaliteto in glasbo postavile pred videz!
Glavna slabost dema je pravzaprav le ena, saj Mist prav nesramno ponudijo le dva komada v dolžini dobrih devet minut. Vtis vsekakor ostane, a ostaja tudi želja po še in občutek, da je Hudič šele dobro zasadil svoje kreplje v Regan MacNeill. Mist na demu ostajajo zveste tradicionalnemu doomu in rušilnim zvokom pod vplivom Black Sabbath, Pentagram, Candlemass in novejšim zasedbam kot je Blood Ceremony, a obenem kljub očitnim poklonom pogubnemu zvoku dodajo pravo mero zlovešče avtorske note.
Prvega izmed peklenske dvojice, Phobia, odlikuje v prvi meri rušilna doom teža z masivnimi »candlemassovskimi« rifi in drobeča ritem sekcija, ki zgradita odlično okultno, mračno atmosfero. Fantastičnega kozla na pentagram doda skrivnosten, sirenski vokal Nine Spruk, ki zveni kot peklenska uglasbitev zlega lika Jessice Lange iz Americah Horror Story: Coven. Podvojeno šepetanje preko refrena mrak in grozo le še potencira, svoje pa doda fantastična »iommijevska« solaža in obvezne hudičeve triole.
The Living Dead v osredje potisne še starejšo, rockersko plat doom metala, precej bolj se v drugi skladbi dema Mist približajo ameriškim Pentagram. Drugi izmed komadov je hitrejši od dvojice, odlikuje pa ga predvsem osrednji rif in spretno izveden refren, v ospredje pa stopi tudi medigra bas kitare in bobna, ki ostaja preprosta, a kljub temu prepričljiva. Za demo sicer zelo solidna produkcija je bila nekoliko šlampasta sicer ravno pri basu in bobnih, saj ritem sekcija zveni nekoliko preveč brenčeče in kartonasto.
Kljub temu, da imajo še precej prostora za nadgradnjo, kar bo glede na slišano vsekakor prišlo s kilometrino, je Mist uspelo posneti demo s hudičevo dobrimi obeti. Mist zvenijo kot »love child« Bobbyja Lieblinga in Messiah Marcolina, ob njihovem prvem demu pa bi se z velikim zadovoljstvom diabolično nasmejal tudi Vincent Price.
na vrh