Lene kosti so svoj kreativni zenit dosegle med letoma 1985 in1987. Takrat je nastalo tudi nekaj surovih posnetkov, demo posnetkov. Za to da so prispeli na trak je poskrbel Buldožer-ovec Borut Činč. V tem obdobju je skupino tudi preveval najmočnejši ekipni duh ustvarjanja z največjo stopnjo konsolidacije, na podlagi katere ni bilo težko stremeti k želenem cilju. Postava Milan Krušič (vokal), Giovanni Kavaš (kitara), Marc Kavaš (kitara), Dare Brenko (bas kitara) in Iztok Perko (bobni) je bila prvovrstna posebnost v železnih časih jugoslovanskega bratstva in enotnosti. Brata Marc in Giovanni Kavaš, sta rasla gor ob zvokih Status Quo, AC/DC, ZZ Top, ko pa se je v postavo vključil še mož sveže izklesanih metalskih pogledov, govorim o Milanu Krušiču, je za Lene kosti nastopil zanimiv trenutek transformacije. Skupina je združila prvine rock n' rolla in železnih vrednot boogie rocka z modernimi pogledi ustvarjanja riffov, ki so neomajno prihajali na prizorišče vsepovsod na planetu, saj so bila osemdeseta obdobje, ko si je heavy metal prislužil posebno mesto na glasbenem zemljevidu in z atraktivnostjo lastne subkulture nezadržno osvajal množice po svetu.
Zlasti je Krušič s svojimi modernimi pogledi vplival na to, da so se Lene kosti prelevile v nekakšne botre heavy metala na slovenskem. Besedila so pisali v celoti v angleškem jeziku, česar se pred njimi ni drznil nihče v Sloveniji. Milan Krušič je vnašal v odrsko predstavo skupine atraktivne "eskalacije", ki sta jih bila Zahodni svet in ZDA vse polna in kar je sodilo v obvezni in samoumevni arzenal odrske atrakcije. Če lahko to počne Alice Cooper ali Kiss, zakaj ne bi smele tudi Lene kosti. Oguljen jeans so takrat v opravi Lenih kosti kaj hitro zamenjali spandex, verige, onetano usnje.
Tako so Lene kosti stopile pred množico z nadvse izzivalo svežimi riffi, ki so pomenili unikatno glasbeno zmes ne le v prostoru ranjke domovine socializma, pač pa v svetovnem merilu. Kreativno jedro, oziroma motor, ki je gnal skupino v tem času z razmeščenimi silnicami v trianglu M Kavaš - M. Krušič - G. Kavaš, je soustvarjal unikatno kombinacijo modernih trendov v heavy metalu, ki so izvirali iz smernic n.w.o.b.h.m.-ja ter nosili hkrati s tem starošolsko okovje rock n' rolla. Zanimivo je prisluhniti posameznim skladbam, kjer se jeziček na tehtnici odklanja enkrat v smer bližje heavy metalu, drugič spet proti tradicionalnim prvinam boogie rocka. A skupno vsem skladbam je nekaj. Prepoznavna, unikatna rušilna moč, ki je ne more preslišati nobeno zdravo uho.
Govorimo torej o edinstvenem pojavu. Edinstvenem pojavu, ki je bil skozi nesrečni splet okoliščin, povsem nerazumljen, tuj, preganjan in v končnem seštevku tudi uspešno zatrt. Ne govorimo o ljudeh, ki so uživali koncertne nastope Lenih kosti. Ne. Lene kosti so v trenutku s svojo resničnostjo, videzom nepopustljivosti in občutkom, ki ni varal, da fantje natanko vedo kaj hočejo in da verjamejo v to kaj hočejo, pridobili velike simpatije s strani množic. Lenih kosti so se bali takrat mnogo bolj znani izvajalci na slovenskem. Niso bili redki primeri, ko se je morala skupina Lene kosti otepati s prihuljenimi sabotiranjem, katerega kreatorji so bili organizatorji koncertov in lobiji bolj znanih imen izvajalcev ipd... Da pa si slišal skladbo Lenih kosti na radiu, je bil pravi čudež. Saj veste. Besedila so bila namreč angleška, celo s sporno vsebino desanta prostitutk vzhodnega bloka na Jugoslavijo, zaradi česar se je morala skupina mnogokrat zagovarjati, pri takratnih organih notranjega reda in postave.
Lenim kostem je torej obrnil hrbet sam državni aparat enoumja in diktata politike na položajih, ki so krojili popularno prizorišče radijskih valov, kot tudi diskografskega in posledično samega koncertnega utripa na slovenskem. Tako so fantom takrat ti ljudje postavljali pogoje za snemanje albuma: "Lahko snemate, če omehčate zvok.", ali pa: "Lahko snemate album, ampak besedila morajo biti slovenska." Nihče pa ni razumel, ne začutil tega jezika edinstvene glasbene pridige, ki jo je širila kombinacija hrumenja enkratnih riffov in bestialne Krušičeve vokalne interpretacije. Tako so ti demo posnetki, ki so po 31. letih od nastanka skupine naposled prvič doživeli uradno izdajo, točka do katere so Lene kosti še "prilezle", preden se je ta inkarnacija, ki jih je posnela, razšla in tako napovedala postopen razpad skupine, z zaključkom delovanja leta 1992. Na ponovno vstajenje Lenih kosti smo tako čakali vse do oktobra, leta 2008.
Kar naposled lahko primemo v roke in častno prisluhnemo je 13. demo posnetkov in dve bonus pesmi iz nastopov v živo. Prva bonus skladba, rušilna bomba temelječa na valečem Motorhread Overkill ritmu imenovana Wild Life, izvira iz enega zadnjih nastopov skupine iz takratnega kluba Palma (danes Sub Sub) v Ljubljani, leta 1991. Drugi posnetek, živa verzija skladbe Russian Girl, pa izvira iz nastopa v ljubljanski dvorani VPK (Cvetličarna), z dne 03.02.2009, ko je ponovno združena skupina odprla nastop pred legendarnimi nemškimi heavy metalci Grave Digger. Na tem nastopu je skupina nastopila z originalnim bobnarjem Igorjem Kremenškom v postavi. Na obeh bonus skladbah, pa je skupina nastopila v postavi z Davorjem Kastelecom na bas kitari.
Nad vsem tem pa je bistven material demo posnetkov. Po uvodnem instrumentalnem motivu The Nightrider, udari nevihta z neba, ko se usuje nebrzdana energija skupine v skladbi Warrior, kjer so Lene kosti v obdobju srednjih osemdesetih predstavile na najbolj pristen način elemente šoka v heavy metal glasbi. Šok pa sooblikujejo igra na moč in hitrost in seveda poln in edinstven vokalni pristop Milana Krušiča. Ta kombinacija daje Lenim kostem tisti glavni element, ki prevzame, "podkupi" in pridobi v trenutku poslušalca na svojo stran. Je tista pika na "i", ki dokončno prepriča, o edinstveni pojavi in karizmi, ki soustvarja duh skupine in vero v stvar.
Krušič je vnesel (v sprva "prijazno") rock n' roll energijo skupine tisto nujno potrebno mero obskurnosti, nepokorščine, arogance. Riffi Lenih kosti so tako pridobili konotacijo zla, celo igre z ognjem okultizma in nenehne ujetosti v paranojo skušnjave, ki ji je mali človek izpostavljen, ko se pretakajo skozenj misli o boju za obstanek in preživetje, o boju za naklonjenost žensk, o boju za zavest kljubovanja in samoohranitve, v splošnem valu konformističnega pohujšanja v spoznanju samodegradacije človeške ere, usahljivosti vrednot in vere v ljubezen,.... Da. To je absolutni revolt. Revolt do prodanih duš. Prodanih za prgišče denarja. V izrazu teh surovih posnetkov ni težko začutiti jeze, agonije, strahu pred izgubo najdražje osebe, skušnjavo prežanja smrti v oči in nenazadnje, potrebe po preprostem, iskrenem dotiku topline ljubezni v trenutku, ko si osamljen celo takrat, ko ostaneš popolnoma sam. Sam s seboj, na najbolj črni dan človeštva, sam sebi tujec. To je resnica vseh nas. Resnica, ki se je Lene kosti nikdar niso bale. Zato se ni težko v hipu najti na absolutni valovni frekvenci z njihovo magijo.
Enkratna zmes združevanja omenjenih prvin je ujeta zlasti v Emergency, Time For Love ali Blind In Love, kjer preprosti, a genialni, riffi zaživijo ob pristopu kombiniranja Krušičevega čistega vokala in vreščavih v nebo vpijočih vokalnih izbruhov, ki mu poleg vživetosti dodaja posebno draž dodan "echo" učinek studia. Slednja opazka še dodatno okrepi občutja v poslušalcu, nanizana v zaključku prejšnjega odstavka. Tu je skladba Stones Of Death, kjer priveji na plan hudomušna plat skupine in kjer boogie značaj celo prekrije "metalskost". Skladba I Got The... je primer idealne uravnilovke med takratnim modnim trendom heavy metala (uvod, refren) in rock tradicije (kitica) in nemara najboljši primer skladbe, ki v nekaj potezah oriše duh in značaj skupine.
Potem pa so tu nevarno povampirjene Warriror, Time For Love, Crazy Lady, Do Or Die, Iron Dragon, Rock Power in Russian Girl, ki znova vlečejo le najboljše iz prvin n.w.o.b.h.m. gibanja in čudesa Judas Priest. Russian Girl ima (zanimivo) uporabljen enak ruski motiv, kot so si ga sposodili Nemci U.D.O. 12. let kasneje, po Lenih kosteh, v skladbi Shout It Out (album "Holy", 1999). V teh skladbah najintenzivneje seva unikatna magija ustvarjanja heavy metal glasbe in podobe Lenih kosti. Igranje iz polnih jajc, superiorni riffi duhovitega značaja, ki s prve sunejo v glavo, domišljene in detajlno izpiljene kitarske solaže, s sebi lastnim značajem ter seveda avtoritativni, nebrzdani in bestialni juriš vokalnega pristopa Milana Krušiča, kateremu moč in šarm velike nepopustljivosti, so zavidali marsikateri takratni bendi, ki se niso mogli še zdaleč ne pohvaliti s takšno suverenostjo in sevanjem energije lastne karizme, kar je brez večjih naporov uspevalo Lenim kostem.
Posnetki niso popolni, a energija pristnosti in karizme je tako močna, da postane iskanje dlak tehnične narave v jajcu, prav nesmiselno. Ta močan karakter načina komponiranja in moči igranja, ponudita poslušalcu pristni energetski šus v žilo, po katerega je prišel. Več ne potrebuje. Lene kosti so tisti slovenski fenomen, ki je vedno bil popolnoma neobremenjen s tem kaj ponuja in ustvarja nekdo drug, zlasti komercialno bolj uspešen izvajalec. Zato je to skupina z lastno identiteto in značajem. Ta je unikat v svetovnem merilu. In takšnih unikatov imamo, resnici na ljubo, Slovenci malo. Spregledanih je seveda mnogo, a ti navadno žal ne štejejo.
Lahko rečemo končno. Končno so ti demo posnetki le ugledali luč sveta. Z njimi je spisan poglavitni del heavy metal zgodovine na slovenskem v osemdesetih in tako prvič na voljo množicam. To je zgodovinski trenutek, na katerega smo, kot Slovenci lahko silno ponosni in je del nas. Kot tak nas lahko nenehno zabava, vznemirja, navdušuje, radosti. Opozarja nas tudi na to, da brez spoštovanja izziva dela večjih rock skupin na planetu in je dokument s katerim se vedno lahko tudi zato ponosno kitimo. Lene kosti s to izdajo naposled dajejo Slovencem in svetu tisto, za kar smo bili vsa ta dolga leta čakanja v negotovosti, prikrajšani. "Demo 1985-1987" je dokument nekega časa, katerega energija je brezčasna. Z njim Lene kosti naposled vlečejo razmejitveno črto. Puščajo za seboj preteklost in neobremenjeno zrejo v prihodnost. Znova združena skupina je v polnem zaletu in voljna naposled dati svetu sebe, v svoji polni luči. Prišel je torej čas obilne žetve!
na vrh