Primal Fear so danes redki preživeli power metalci, za katere lahko rečemo, da so tisti »metal praporščaki«, ki se jih je kredibilno navzel neomejeni rok trajanja. Vzniknili so ob koncu devetdesetih ob velikem revivalu podžanrov metala, ki stavijo na melodično spevnost in mu poveljuje izdelano petje, ne grčanje! Danes power metal še zdaleč več ne dosega takšne priljubljenosti med novopečenimi metalci, letvica zvočnega ekstrema v metalu je namreč postavljena po 17. letih kljubovanja skupine mnogo, mnogo više. Vseeno! Kdor išče tradicijo v smislu nizanja odprtih »Judas style« riffov, oplemenitenih z ostro hitrim trzanjem preko vodilnih kitarskih fraz s harmonijami v tercetih, kontrastno obteženost z jedrnatim podvozjem dvojne bas boben stopalke ter nad vsem tem čist, izpiljen, v prenosu moči od srednjih do najvišjih sfer izjemno eksploziven vokal, ki premore tudi pretanjeno senzitivnost, ko je to potrebno, potem lahko mirne duše vselej stavite na nemške orle, oziroma lahko rečemo kar nemški odgovor Judas Priest. Tradicionalno zvočnost Primal Fear torej.
Čeprav se osnovna formula komponiranja pri Primal Fear ne spreminja v svojem kreativnem nukleusu, pa lahko rečemo, da se je minimalna sprememba od albuma »New Religion« pa navzgor le dogodila. Primal Fear so od surove nabrušenosti skozi leta prerasli v zrelo skupino, ki je smiselno vgradila v svoje izrazoslovje elementa pompa (simfoničnosti) ter celo zametkov hard rocka. Seveda v »sledovih«, a dovolj da se to občuti ter na način, ki v vsem zadržuje njihov strogo avtentično prepoznavni glasbeni karakter.
Primal Fear so z »Unbreakable« ponudili album, ki se je med vsemi post »The Devil's Ground« albumi najbolj imenitno približal zgodnjemu obdobju delovanja skupine. Slednje je med ljubitelji njihove glasbe še danes najbolj cenjeno. Prav integracija enkratnega švedskega multi-inistrumentalista, producenta, aranžerja in skladatelja Magnusa Karlssona je skupini omogočila, da razgiba svoj glasbeno izrazni značaj, obenem pa zadrži vso svojo surovo prvinskost nebrušenega power metalskega leska, na čelu z grabežljivimi kitarskimi frazami in eksplozivnim petjem Ralfa Scheppersa, ki mu še vedno težko najdeš dostojni vokalni adekvat na evropski metal sceni.
Novi album »Delivering The Black« poglablja značaj izvrstnega predhodnika »Unbreakable«! V zvočno slogovnem značaju deluje celo za kanček bolj rušilno od predhodnika, česar ni šlo pričakovati, niti ni bila ta nadgradnja elementa zahtevana, a hrupa v metlau ni nikoli dovolj in je tako to dobrodošlo dejstvo. To je torej silno ljubo pozitivno presenečenje in dokaz, da ostajata zadnja dva moža v skupini, ki odločita o sprejemljivosti idej na novih albumih še vedno Mat SInner in Ralf Scheppers. Z Magnusom Karlssonom so sicer našteti trije odgovorni za podobo novega albuma, Magnus pa je glede na njegovo znano cenjeno in priznano briljanco komponiranja, lahko rečemo kar glasbeno genialnost, s prirojenim občutkom za kreacijo nalezljivih melodij, tisti faktor, ki pravzaprav omogoča skupini majhne, a navkljub vsemu opazne, korake glasbenega preizkušanja. Magnusa novačijo mnogi, premnogi glasbeniki, celo glasbene založbe, zaradi njegovih izjemnih talentov, kot »legionarja«, »dobrega plačanca«. Tudi na tem albumu je prispeval nekaj teh njegovih slogovno prepoznanih melodičnih fines, ki se fantastično iskrijo na albumu. Albumu, ki je sicer odsekano tipično »Fearovski« in ki preverjeno za seboj ne pušča preživelih, a mojstrsko absorbira v svoje izrazno telo te male filigranske trike velike mojstra Karlssona.
Vsekakor pa takšne komponistično aranžerske zrelosti Primal Fear ne bi dosegli v kolikor se člani skupine ne bi udejstvovali v različnih stranskih projektih, v katerih lahko sproščajo svoj kreativni naboj in pravzaprav rastejo in dozorevajo kot glasbeni komponisti. Mat Sinner, ki vodi vrsto dekad železne heavy rockerje Sinner, že nekaj let sodeluje v megalomanskem projektu Rock Meets Classics, njegov Sinner/Primal Fear kolega Alex Beyrodt vodi hard rock zasedbo Voodoo Circle, o Magnusu Karlssonu pa tako ali tako ne gre izgubljati besed, zanj je namreč najbolj primeren izraz »Mr. Everywhere«.
Od tod tudi ugotovitev da so Primal Fear našli prav na Unbreakable, še posebej pa na novem albumu »Delivering the Black« pravo zmes vseh nosilnih elementov njihove novejše usmeritve, kar se tiče rabe jezika slogovne glasbene kulture. Ponudili so album, ki so ga pravzaprav iskali. Idejno optimiziran.
Album odlično valovi skozi kombinacijo tipičnih »Fearovskih« razbijačev, kot je uvodoma pričakovani rušilni King For A Day, ta element pa nabrušeno podžiga v nadaljevanju Rebel Faction, pravi »mali Primal Fearovski Painkiller« ritmično skrižan z thrash metal brezkompromisnostjo! Prvi atmosferični odmik dostavi na srednjem tempu temelječa spevna When Death Comes Knocking, izdana kot prvi predstavitveni single albuma, medtem ko Alive & On Fire dolguje nekaj karizme starošolski zvočnosti nemškega metal univerzuma, ki kliče na plano elementarnost kitarske fraze tipa Accept. V navadi skupine je, da velja naslovna skladba albuma za enega njegovih vrhuncev. Za Delivering the Black lahko rečemo, da je konkretno posodobljeni in moderno zveneči Nuclear Fire v letu 2014, pa čeprav je zaključna mračna, a silno togotna Inseminoid ustvarjena po prepoznavnem Nuclear Fire kalupu. Road To Asylum je tipična, na izdatni rabi dvojne bas boben stopalke, temelječa power metal koračnica zasedbe, medtem ko naznanja odlična epska suita One Night In December tisto zaznavno višjo melodično dovršenost novejših Primal Fear, za kar je odgovorna omenjena kreativnost Magnussa Karlssona. Gre za skladbo z vrhunskim atmosferičnim krešendom v melodično jedrnato izpiljenem refrenskem napevu, kar je seveda Magnus prenesel idejno iz svojih rešitev skladanja skladb v sferah melodičnega rocka. Prekrasna suita polna razpoloženjskih preobratov, konkretizirana tudi s simfoničnimi orkestracijami, kar potrjuje večplastno glasbeno urjenost njenih avtorjev Mata Sinnerja in Magnusa Karlssona. Never Pray For Justice je še ena tipična power metalska himna skrojena po tipičnem nemškem principu in bi jo idejno z lahkoto uporabil tudi Kai Hansen na kakšnem od svojih Gamma Ray albumov. Poseeuje nov izredno popadljiv refrenski napev. Born Witrh A Broken Heart je prelepa power metal balada, skvašena v skladu s tradicijo, ki se je Primal Fear preverjeno držijo od samega začetka kariere in še ena dobrodošla točka popolnega zasuka atmosfere na albumu. Brez ščepca saharoze in izpadov patetike, s prelepim tekočim stopnjevanjem vzdušja v kitici s krešendom v refrenskem napevu.
Obdelali smo skladbe regularne verzije albuma. Evropska razširjena izdaja pa vsebuje še tri dodatne skladbe, kot tudi dodatni DVD z obema videa izdanih singlov za skladbi When Death Comes Knocking ter King For A Day. Tri dodatne skladbe ne zmanjšujejo kvalitete albuma niti za ščepec. Pravzaprav dve. Odšteti moramo radijsko prirejeno verzijo singla When Death Comes Knocking. Učinek je kvečjemu nasproten. Skladbi Innocent Man ter Man Without Shadow poglabljata izredno melodično definiranost albuma zlasti v njegovi drugi polovici in se ulito vežeta na regularne točke albuma, zato predznakov »bonus« nikakor ne potrebujeta.
Še o solažah. Te so popolna pravljica. Karlsson se je na svojem tretjem Primal Fear albumu čudovito vklopil v filozofijo zaznavanja tradicionalnih odlik te zasedbe, ko naleti beseda na kreacijo fantastičnih kitarskih solo duelov, ki znova osupnejo z popadljivim kemičnim učinkovanjem aktualne naveze Beyrodt / Karlsson. Prav tako sta kitarista znova mojstrsko oplemenitila elementarne kitarske fraze z dodajanjem prepoznanih, a okusno stkanih, kitarskih ornamentov (skvašenih pretežno v tercetnih harmonijah). Briljanca kitarske igre vsevprek torej!
Album »Delivering the Black« je zrcalo izjemne kreativno komponistične zrelosti ekipe Primal Fear. Je album brez šibke točke in album, na katerem so Primal Fear postregli z idealno dozo vključevanja simfoničnih in melodično nalezljivih form v sicer prepoznavno elementarnost značaja glasbene forme Primal Fear, ki učinkovito zadržuje vso tipičnost gravure brezkompromisne zvočne rušilnosti in ostrine najboljšega kar lahko v letu 2014 iztržiš iz zapuščine tradicionalne heavy metal šole nerjavečega nemškega jekla. Nič manj, nič več! Izjemen album. V zvočno slogovnem iztržku. Upajmo da ga bo skupina na novih koncertih predstavljala v konkretnem odmerku! S konkretno koncertno minutažo.
na vrh