Uničujoči učinek tretje plošče britanskih nosilcev tehnično izpopolnjene glasbene brutalnosti že tretje leto zapored dokazuje, da so Trigger The Bloodshed dejansko ena izmed pomembnejših osi evropske ekstremne glasbe. Degenerate je nov dokaz izjemne kvalitete in moči kreative. Tri leta - tri plošče. Trigger The Bloodshed, spočeti pred štirimi leti v britanskem mestu Bath, so dejansko uničujoči rušilec z otoka. Hvaljeni tako s strani tiska kot zvestega poslušalstva so obredli odre s skupinami kot so Suffocation, Meshuggah, Cannibal Corpse in Dying Fetus. Od čaščenja veteranov so prešli na aktivno učenje ter aplikacijo videnega na svojem primeru. Vajeni družbe težkokategornih veljakov so se duha izjemnosti tako navzeli tudi sami. Fantje se po garaški logiki brez oddiha selijo iz studija na turnejo in nazaj in po albumih Purgation iz leta 2008 ter plošče The Great Depression iz lanskega leta premikajo meje svojih zmožnosti naprej s sonično grožnjo, ki sliši na ime Degenerate.
Prvi posluh in postane jasno, da je brutalnost tokrat več kot le fraza, saj se iz zvočnikov zlije demonični trušč, ki na svoj izprijeni način od prvega udarca bobnov, grlenega vokala grozljivo fenomenalnega Jonnyja Burgana ter kričeče kitarske solaže z ustaljenim ritmom ugajanja polaga temelje nove vere v izjemne mladce. Degenerate je natančen in tehnično dovršen izdelek, v katerem pa je melodika prikrita z debelimi in obilnimi plastmi disonanc. Z razliko od številnih deathcore klonov se Trigger The Bloodshed ne zatekajo v rutino ter klišeje, cementiranje vaše pozornosti pa je garantirano sleherni hip tega glasbenega kolaža iz temnic trpljenja. Tudi trpljenje je lahko v užitek in tako sadomazohistično zlahka podležete čarom tudi zaradi izjemne produkcije, ki vas opomni na argumente, zaradi katerih je death metal lahko preživel tri desetletja ter postal v svoji paleti ekstremov evolucijsko najnaprednejša veja metala.
Degenerate je zrel izstrelek pristne in prvinske energije, ki ne pušča nič golim naključjem. Trigger The Bloodshed so namrenepopustljivi in asleherno upiranje je odveč. Zajemite sapo ter pritisnite ponovitveni gumb, zaradi katerega je lahko parabola popolnega odklopa še toliko boljša. Degenerate si nedvomno zasluži posebno mesto na polici v templju poveličevanja izjemnih. Plošča pomazana s kruhom. Preživelih nejevernežev v prvih vrstah le za peščico in še tisti so hudo poškodovani. Verižni efekt je sprožen. Prva kri je prelita. Misija brutalnega prepričevanja uspešno zaključena. Sicer pa ne nasedajte tako zlahka, saj imajo vsaka ušesa še vedno svojega malarja, mar ne? Raje napisano preverite praktično - na svojem paru ušes, saj je lastna izkušnja več kot tisoč besed ...
Recenzija je nastala v sodelovanju Rock Hard Slovenija in RockLine.
na vrh